Zakaj nimamo igralca med 100? Drugič!

Pozdravljeni,

pred kratkim sem našel vašo stran in kot ljubitelj tenisa prebral vse vaše kolumne. Priznati moram da so zelo zanimive, poučne in aktualne v slovenskem tenisu. Sklepam, da je to edini teniški forum v Sloveniji, ki je aktualen in bi se na njem dalo "debatirati" o marsikateri problematiki v slovenskem tenisu. Dovolil si bom zapisati svoja razmišljanja in s tem poskušal spodbuditi še kakšnega bralca, da se vključi v forum, saj je žalostno, da stran s toliko obiskovalci in bralci ni bolj aktivna.

Vse kolumne se nekako nanašajo na skrb vzbujajoče stanje v slovenskem tenisu. Sam poznam stanje v mlajših kategorijah zato se bom skoncentriral na le-te.

"Teniško reprezentanco" (igralci s katerimi se dela na državni ravni, se jim finančno pomaga, vozi na turnirje TE...) sestavljajo igralci ki zasedajo prva 4 mesta na lestvici TZS. Če se ne motim se na pripravah zbere osem otrok. Tu se mi poraja prvo vprašanje o pravičnosti izbora oz širini izbora? Resnično zajame najprimernejše kandidate? Ali zajame tiste, ki v kategoriji do 12 let trenirajo še enkrat več kot ostali večinoma na željo staršev, seveda tistih ki so sposobni plačati drage individualne ure trenerjev in zasoljene cene dvoran pozimi. In tako se krog 4 prespektivnih igralcev vrti od kategorije do 12 let pa do članov, ko večina teh "talentov" ko bi morala šele začeti resno trenirati vrže lopar v kot in razblini sanje svojih staršev, ki so leta in leta plačevali tisoče in tisoče evrov.

Trenerji, ki v tem sistemu ne čutimo nobenih posledic smo pa tako in tako že od začetka vedeli da s tem otrokom ne bo nič. Zakaj ne? Zato ker imajo dandanes otroci vsak trenutek vsaj miljon izgovorov zakaj jim ni treba igrati tenisa. Spoh ne trenirati, samo igrati. To je tisto za točke, geme in sete. Čim dlje traja tem bolj zanimivo je. Višje ko sega tenisit nad nogavicami na preznojenih nogah bolj si zadovoljen, ker veš da si dal od sebe vse. In zvečer ko ležeš v posteljo in od utrujenosti ne moreš zaspati,razmišljaš kako bi lahko bolje odigral žogo, iščeš nove kombinacije, razmišljaš samo o tenisu in si rečeš "such a perfect day". Žal takega mladega igralca še nisem srečal. Pa mi ne gre zato, da bi bil 1,2, 100 ali 200 na svetu. Samo to si želim, da bi imel rad tenis in da bi z njim lahko igral po več ur na dan.

In kam so se skrili ti otroci, ki naj bi živeli za tenis?

Imam srečo ali nesrečo, da naše teniško igrišče leži ob barakah,v katerih so stanovalci do nedavnega uporabljali skupna stranišča in kopalnico. Tu živijo ljudje na robu preživetje. Seveda imajo ti ljudje svoje otroke, ki pa nimajo nič drugega kot svojo ulico. Ledarska si je reče. In ob njej stoji ledena dvorana in športni park.

Torej otroci imajo ulico in športni park. Včasih je bilo to preprosto zaradi samega dolgčasa so šli na športno igrišče in igrali ter jedli in spet igrali. Vseeno jim je bilo ali je to nogomet, košarka, hokej ali tenis. In v vseh športih so bili dobri, kaj dobri odlični, hodili so na Ol, SP, EP...

Danes pa je stvar malo drugačna. Če hoče otrok trenirat šport se mora vpisat v klub in seveda plačevat članarino, trenerja, vadbeno enoto...
In smo že pri selekciji, samo kakšni, ne športni ampak denarni. In zaradi take selekcije otroci z Ledarske ulice nimajo niti najmanše možnosti, da bi jim kdo pokazal kako se drži lopar, kako se šteje, giblje po igrišču, udari voley... Kaj šele da bi odigral turnir v Mariboru, Avstriji, Nemčiji, Italiji. In ta denarna selekcija se odraža na klubski, regijski in državni ravni.

Mislil sem že da sem končal s tem pa si me svojim odgovorom pritisnil ob zid in zopet sem tukaj. Moj post še zdaleč ni končan, saj se mi v glavi dan in noč prepletejo misli, ki jih ne morem deliti z drugimi, ker nikomur ne ugaja, da posluša monologe. Zato je internet s svojimi forumi, blogi in kolumnami idealna stvar za nas. Kar nekajkrat sem že sedel za računalnik največkrat zvečer, ko pridem iz tenisa kjer se mi z delom z otroki dogajajo najrazličnejše stvari in poskušal nadaljevati moja razmišljanja. Pa sem si vedno rekel: "Za koga se bom ispostavljal tukaj na forumu."

OK. Ni mi treba pa bom, recimo za slovenski tenis in šport. Moram poudariti, da si prevečkrat želim, da bi med peščico otrok, ki trenirajo tenis našel takega kot sem sam. Tak kot sem danes, predan športu 24 ur na dan. Želje in pričakovanja zameglijo um, da so to kjub vsemu otroci, ki si želijo okusiti in probati še kaj drugega in imajo poleg tenisa oz. športa še ostale stvari ki bi jih radi počeli v mladosti. Teh stvari je je v današnji potrošniški in globalni družbi vedno več. Zato se žal ne morejo osredotočiti samo na šport. Imam srečo oz. nesrečo da sem treniral šport v katerm se nisem počutil najbolje. Na treninge sem šel še rad, na tekme pa ne preveč. Ko je bilo treninga konec nisem niti pomislil, da bi naredil še kak dodaten trening, da bi bil boljši. Zapustil sem garderobo in odšel domov. Moji soigralcei niso bili tudi moji prijatelji v privatnem življenju. Svoj krog prijateljev sem si našel na tenisu, ki je oddaljen nekaj sto metrov od hiše kjer smo živeli. Prijatelji so bili vseh starosti, skratka vsi ki so igrali tenis in še danes je tako. Vsi, ki igrajo tenis so moja "teniška družina", in držim se načela, da tisti ki igra tenis ne misli slabo in med njimi sem srečen. Govorim na klubski ravni kjer se srečeujemo rekreativci in otroci ki jih treniram.

Zato ob obiskih turnirjev TZS postanem slabe volje, ko vidim in čutim to napetost med starši, trenerji in naposled tudi med otroki. Tukaj ni niti malo sledu o kaki družabnosti, prijateljstvu in zdravem športnem vzdušju.

Moja sreča se je odražala tako, da sem igral tenis tudi do 6 ur na dan. Brez trenerja brez pritiskov. Igralci na drugi strani mreže so se menjavali jaz pa sem igral in igral dokler žogice niso letele po črtah. Če nisem imel nikogar za igrati sem serviral iz košare dokler ni prišel zadnji rekreativec, ki sem ga prosil, če gre igrat z mano. In tako dan za dnem brez trenerjev, brez znanstevnih pristopov treninga...

S tem nočem postavljati sebe ampak pokazati kaj pomeni imeti nek šport rad in kaj nerad. S temi iskušnjami kaj hitro najdem otroka, ki trenira zato da nekaj trenira ali pa takega, ki ima tenis resnično rad. Kot sem pa omenil v prejšnjem postu pa še nisem našel takega, ki bi poleg treniga igral še za sebe,za svojo dušo.

Pri tem se mi postavi vprašanje, kaj bi bilo če bi treniral tenis. Da bi imel postavljen urnik 1, 2, 4 ali 6 ur na dan pod vodstvom trenerja. Od 8 leta naprej živel pod pritiskom turnirjev zmag in porazov. Ali se bi zgodilo enako? Ali bi še čutil tako veselje, srečo na tenisu ali bi si našel drug šport v katerem ne bi bil omejen? Mogoče je to vprašanje za G. Tuška. Hvaležen bi bil če mu ga posreduješ in priskrbiš odgovor oz.razlago če obstaja.

Če zaključim z dogodkom ki se je zgodil pred približno10 leti, ko sem obiskoval tečaj za trenerja. Na praktičnem delu smo govorili o vrstah gibanja pri tenisu. Takrat sem se kot "novo pečeni trener", ki zaradi gozda ni videl dreves, kot si se izrazil v eni izmed kolumn, oglasil da otrok tega ni treba učiti. Dogodek omenjam zato, ker me je zmotila opomba v kolumni, da boljši kot je igralec, preprostejše so stvari. V tem sem nekao dobil potrditev, da če je igralec pravi ni treba veliko filozofirati.

O.K. delo nog je najpombnejše v tenisu, zato danes vidim, da sem res ustrelil mimo.

V čast mi bo če objaviš post kot kolumno. Mislim, da bi bilo dobro, če bi povezal še današnje razmišljanje, ker sem zadnjič končal pol poti.

Lp Poljo