09. 07. 2016
Za kolumno, ki jo pravkar berete je “kriva” Saša Verčič, točneje njen komentar “Kam slovenski tenis”, ki je bil objavljen v časniku Delo. Seveda je novinarkino vprašanje popolnoma na mestu, tako časovno kot vsebinsko. Podobno vprašanje sem si zastavil že septembra 2007, ko sem napisal kolumno “Qua vadis, slovenski tekmovalni tenis?”. Ko sem pred začetkom tokratnega pisanja, kolumno ponovno prebral, sem ugotovil, da je šel slovenski tekmovalni tenis skozi obdobje vzpona in ponovnega padca.
Kaj se je zgodilo v tem času najbolje ponazori, če omenim nekaj najbolj pomembnih mejnikom, ki sva jih s Tonetom Grosmanom, predstavila v predavanju na osemnajsti trenerski konferenci z naslovom “Analiza slovenskega tekmovalnega tenisa od 1992 do 2012«.
Predno se posvetim kolumni in jo povežem s pomenljivim naslovom, pa še nekaj zaključkov iz omenjenega predavanja:
Predavanje se zaključi, da je razvoj slovenskega tekmovalnega tenisa odvisen od:
V kratkem komentarju tekmovalnih dosežkov bi izpostavil, da so ekipni dosežki vezani na »izjemne« generacije posameznic ali posameznikov (1993: Kraševec, Gregorc, Berendijaš; 1994-2004: Srebotnik, Pisnik, Matevžič; 2001: Kavčič, Ocvirk; 2005: Kolar, Šrimpf, Razboršek, Leljak; 2008: Rola, Ternar, Kočevar Dešman; 2011-2012: Žemlja, Kavčič, Bedene); 2011, 2013: Zidanšek, Potočnik, Pislak;. Iz rezultatov je razvidno, da vsem generacijam ni uspel preboj v profesionalni tenis, navkljub temu, da so bili v mladinskih kategorijah konkurenčni kot posamezniki ali ekipe.
S tekmovalnega vidika je imel slovenski tenis od leta 1992 dva viška. Pri dekletih v času generacije Srebotnik, Pisnik in Matevžič, pri fantih z ekipo Žemlja, Kavčič in Bedene. Po tem sta bila nadpovprečno uspešna le še dva »osamelca«, Hercog in Rola, sicer samo na začetku spremljana s strani Kajtazovičeve, Ternarja, Kočevar Dešmana.
Analiza uspešnosti pokaže tudi na pozitivno povezavo višine finančnih sredstev vloženih v razvoj mladih igralcev-k, načinom »investiranja« sredstev v igralce ter števila dni skupnih priprav in treningov. Po letu 2008 so se sredstva za reprezentance stalno zmanjševala. V tem času smo iz sofinanciranja mednarodnih tekmovanj, prešli na razvojne turnirje, za katere smo vodilne igralce-ke izbirali na osnovi Mc Crawovega modela, ki temelji na 25 letni analizi mednarodnih rezultatov mladih igralcev.
Zato so ugotovitve Verčičeve o tem, da slovenski tenis rezultatsko in organizacijsko še ni bil tako nizko, popolnoma pravilne. Moje videnje znižanja dosežkov je v usmeritvi TZS, ki je iz strokovne organizacije, ki so ustanovili klubi, da nadgradi klubsko delo v organizacijskem, tekmovalnem, strokovnem, trenerskem, promocijskem in marketinškem področju, od vsega naštetega ostalo samo še promocijsko in marketinško. Medtem ko obseg sredstev za slednji področji stalno narašča, čeprav zveza od prihoda Krušiča stalno varčuje in javno ne objavi razloge in višino dolga, se sredstva za reprezentance stalno znižujejo.
Predsednik SS, ki v nasprotju s statutom opravlja voluntersko funkcijo profesionalno, saj ni jasno kaj je delo predsednika SS in kaj kapetena mladinskih reprezentanc. Upravni in nadzorni odbor se nista jasno in javno opredelila do moje samoprijave, kjer naj bi bil kršen statut, zaradi vključitve Senice in Šporna v delo Strokovnega sveta. Por je funkciji združil in se za kapetena mladinskih reprezentanc izvolil kar sam, brez razpisa, ob pomoči šestih članov sveta, ki pri nobeni točki dnevnega reda v novem mandatu še niso glasovali drugače kot 7-0. V nasprotju z uredbo se javna sredstva namenjena za reprezentance ne porabljajo za programe za katere se je zveza prijavila na razpisu, pač pa jih zveza »hrani« za druge projekte. Denar se izbranim igralcem in igralkam deli brez kriterijev, celo tistim, ki so prenehali trenirati in tekmovati. Nadzorni odbor, ki sliši na ime »notebook in zbornik«, pa nič. Ugotavlja, da je vse v najlepšem redu, čeprav bi že zdavnaj moral preveriti, kam je šla in kam gre gotovina, ki jo igralci-ke vplačujejo za mednarodna tekmovanja. Za mednarodna tekmovanja igralci-ke še vedno participirajo 100 EUR, vendar po novem krijejo še lastne stroške, kar v preteklosti ni bila praksa. Tako se lahko zgodi, da če so igralci-ke manj uspešni, iz te aktivnosti TZS, celo služi na račun igralcev. Seveda pa je zelo pomembna podpisana pogodba, ki je po mnenju številnih pravnih strokovnjakov posebnost v športnem pravu, saj za minimalen vložek zveze igralca-ko veže doživljensko. Pomembno je tudi sporočilo, ki ga prejme igralec-ka, klub in starši, da je TZS v igralca-ko ob nastopu na določenem tekmovanju, vložila 53 EUR, na drugi strani pa je igralec plačal bivanje in prehrano za šest dni, prijavnino, masažo in napenjanje. Seveda je takšna organizacija smešna, če ne že tragikomična. In tudi meni, gre pri tem samo še na smeh.
Za zaključek pa še komentar naslova. V članku Verčičeva omenja Aljaža Bedeneta in vložek TZS v višini 2.500 EUR. Tudi to je smešno, in sicer trikrat, prvič sama višina zneska, drugič, da se ga sploh omenja in, da zveza splon ne ve, kako je podpirala Bedeneta. Seveda, da ne bo pomote, se je najprej potrebno zavedati, da je pomoč igralcem in igralkam pri njihovem razvoju, temeljno poslanstvo zveze, ki so ji ga klubi kot ustanovitelji zveze, naložili. Takole na hitro lahko zvezi pomagam, da izračuna koliko je dejansko vložila v Bedeneta. Še prej pa opozorilo, da je bilo vlagateljev več: najprej starši, potem sponzorji, ki jih je našel oče, nato TK Šport plus, potem TK Kolektor Idrija in Stojan Petrič, ki je klubu pomagal z donacijami, potem TZS, ki je z javnimi sredstvi pokrivala reprezentančne nastope, mednarodna tekmovanja, priprave in treninge, testiranja..., potem zopet TZS, ki je nagradila igralca za nastope za DC ekipo in skozi projekt sofinanciranja mednarodnih tekmovanj, nato teniški klubi, ki so s članarinami pomagali zvezi, da organizira tekmovalni sistem, usposabljanja sodnikov in trenerjev..., potem TK Kolektor Idrija in TD Slovan, kjer je bila plača Aleša Šporna in Igorja Roriča v 80% sofinancirana s strani ministrstva oziroma projekta NPŠŠ in je bila zato vadnina nižja, ter najbrž še kdo, na koncu pa Aljaž Bedene sam, ki je del nagrad s profesionalnih tekmovanj vložil v svoj nadaljni razvoj.
Temeljni razlog za »Brexit« je bil občutek ljudi, da živijo slabše in, da je zato kriva tudi EU, za »Bedenexit« pa je bil eden od razlogov tudi neprimeren odnos TZS do igralca.