04. 12. 2018
Leto 2018 si bodo hrvaški športni navdušenci, predvsem pa ljubitelji tenisa in nogometa zapomnili in najbrž slavili še dolga leta. Drugo mesto na svetovnem nogometnem prvenstvu in druga osvojitev Davisovega pokala sta mejnika, ki sta za tako majhno državo, športna dosežka brez primere.
Seveda se ob takšnih uspehih vedno vprašamo, kaj ustvarja to velikansko razliko v dosežkih naših južnih sosedov. Glede na to, da nas sosedje včasih zmerjajo s »podalpskimi« Hrvati, potem če se malo pošalim, razlog za razlike v športnih dosežkih, prav gotovo ni v genetski zasnovi obeh narodov. Torej na to ogromno razliko, ki se v tenisu ne kaže samo v dosežkih ekipe za Davisov pokal, pač pa celotni zgodovini uspehov hrvaškega tenisa. Začenši z uspehi Pilića in Franulovića, pa potem Ivaniševića, Prpića, Ančića, Karlovića ter Majolijeve in v zadnjem času Čilića ter Čorića. Seveda sem izpustil kar nekaj imen hrvaških igralk in igralcev, ki so krojili svetovni tenis.
Poskusimo razložiti kaj je lahko razlog, da je hrvaški tenis najboljši na svetu, slovenski pa se skriva nekje v povprečju. Pojdimo po vrsti.
Infrastruktura na Hrvaškem ni nič boljša kot pri nas. Tudi tradicionalno uspešni teniški klubi iz Dalmacije niso več uspešni tako kot v preteklosti. Torej hrvaški tenis ne izkoriščajo več dobrih klimatskih pogojev na obali jadranskega morja. Dvorana na zagrebškem sejmu je zaradi dolgov že nekaj let zaprta. Večina hrvaških igralcev in igralk trenira, tako kot naši, v balonih, kjer so igrišča in vidljivost slaba, temperature nizke, cene pa takšne kot bi ponujali vrhunske pogoje za treniranja.
Ekonomsko stanje na Hrvaškem je daleč za slovenskim, tako po rasti bruto domačega proizvoda, višini povprečne plače in drugih ekonomskih kazalcih. Hrvaški politiki in odločevalci so, tako kot naši, za mastne provizije prodali banke in uspešna podjetja.
Hrvaški teniški klubi so slabo organizirani ali pa so organizirani kot interesna združenja staršev. Na tem področju smo pri nas v prednosti, saj večino razvoja mladih teniških igralk in igralcev opravijo teniški klubi, ki skupaj s starši in trenerji zagotavljajo tako prostorske, materialne kot tudi finančne pogoje.
Nekaj razlik, ki ločijo Slovenijo in Hrvaško lahko najdemo v delovanju obeh teniških zvez. Teniški zveza Hrvaške ima bistveno večji proračun kot naša, predvsem pa je struktura proračuna bolj razvojno naravnana. Kar polovico proračuna hrvaška zveza namenja razvoju igralcev in igralk ter ne le promocijskim in marketinškim aktivnostim. Navkljub zadnji slabi izkušnji z odstavljenim predsednikom, bivšim bankirjem, so klubi in županije stopili skupaj ter ga enostavno zamenjali. Hrvaška zveza vsebinsko in finančno pomaga mladim in malo starejšim nadarjenim igralcem in igralkam. Naša zveza na razvojnem področju organizira samo enodnevne priprave, kjer je obvezno slikanje v novim majicah, preštevanje pojedenih banan, »copy paste« poročilo trenerjev ter brez jasnih kriterijev deli drobiž. Strokovni svet je iz adreme izločil trenerje (strokovnjake) in o vseh odločitvah obvešča starše igralcev in igralk.
Naslednji pomemben dejavnik uspešnosti bi bili lahko trenerji. Usposobljenost, kompetentnost in uspešnost trenerjev je sicer dokaj težko izmeriti, saj na to vplivajo številni dejavniki (pogoji, igralci-ke...), zato se v to ne bom spuščal. Vendar med našimi in hrvaškimi trenerji obstaja bistvena razlika, ki jo v sedanjem času imenujemo »network«. Že v času bivše države je v Nemčiji delovalo veliko število hrvaških trenerjev in peščica naših (Breskvar, Kvas, Škulj, Starc, Arsenovič...). Za hrvaške je bilo značilno mreženje, saj so nemški tenis dolga leta obvladovali Pilić, Keretić in Antolić. Vsak je bil zadolžen za določen del Nemčije in tako omogočal številnim hrvaškim trenerjem, da so dobili delo v teniških klubih. Takšno mreženje ali pomoč pri naših trenerjih ni obstajalo. Sam se nekaj našim trenerjem napisal priporočilo, da so dobili delo v tujini in najbrž se tu zgodba konča, oziroma je pri nas vezana na »crkajočo kravo«. Podobno mreženje se sedaj ponavlja pri delu na Kitajskem, kjer delujejo številni trenerji iz Hrvaške in Srbije.
Do sedaj še nismo našli bistvenega razloga, ki bi pojasnjeval razliko v teniških dosežkim med dvema sosedama. Pa vendar ta razlog obstaja in se pojem imenuje vera v uspeh. Glede na številne uspešne zgodbe hrvaških teniških igralcev in igralk se razlika skriva predvsem v tem, kako se sosedi lotevajo razvoja teniškega igralca ali igralke. Pri njih gre za t.i. totalen pristop, kjer mlademu talentu zagotovijo optimalne (ne idealne) pogoje za delo in razvoj. Na vsakem koraku razvoja celotna ekipa (igralec-ka, starši, trenerji, strokovnjaki) verjamejo v uspeh, se tako obnašajo in delujejo. Pri tem, podobno kot velja za trenersko mreženje, uspešni teniški igralci ali celo športniki pomagajo mlajšim. Zelo znan je primer, da sta pri razvoju Marina Čilića pomagala, tako finančno ter moralno«, tudi Goran Ivanišević in nogometaš Zvonimir Boban. Za razliko od nas, kjer vsak teniški igralec ali igralka želi uspeti sam(a). Naši igralci-ke in starši želijo vedno znova izumiti novo formulo uspeha ter svetu pokazati, da je tudi s trpljenem in samoodpovedovanjem to možno. Hrvati izberejo lažjo pot. So odprti, vprašajo za nasvet tiste, ki so že uspeli, torej tiste, ki imajo znanje in izkušnje.
Torej bi bila poleg že omenjene vere v uspeh, temeljna razlika v med nami in Hrvati, prav v zavedanju, da če želiš biti uspešen, moraš stopiti na ramena uspešnih.