06. 10. 2020
Tenis ima po najnovejših podatkih več kot 87 miljonov privržencev po celem svetu. Sodi med športe s katerim se lahko rekreativno ali tekmovalno ukvarjajo najmlajši in tudi starostniki. Hkrati pa ima najbolj globalno razvejan tekmovalni sistem, ki pa je v zadnjem desetletju na vseh ravneh v krizi. Z izjemo turnirjev za Grand Slam nekaj redkih ATP Masters 1000 turnirjev, so ostala teniška tekmovanja v organizaciji ITF, ATP in WTA slabo obiskana. Predvsem to velja za prve dni tekmovanj. Enako velja tudi za ekipna tekmovanja, tudi za najstarejše, Davisov pokal. Z novimi investitorji išče novo format, ki bo na eni strani privabil vse najboljše igralce in na drugi strani množice gledalcev tako v dvorani kot pred televizijskimi sprejemniki.
Krovne organizacije kot tudi najboljši teniški igralci igralke iščejo rešitev, kako obrniti trend zanimanja za tekmovalni tenis, v pozitivno smer. Že tako slabo situacijo je epidemija Covid-19 še poglobila. Roger Federer je predlagal, da bi pogosteje združili ženske in moške turnirje. Novak Djokovic je šel še korak dlje in ustanovil nov sindikat teniških igralcev. Večina deležnikov ne razume, da tenis ne potrebuje še večje razdrobljenosti, ampak večjo enotnost. Ker krovna ITF, ni krovna organizacija v tenisu, skupaj z obema združenjema/sindikatoma igralcev in igralk, tvorijo jedro problema. Vendar so realni problemi v tenisu, s katerimi se predvsem na nižji ravni srečujejo nacionalne teniške zveze, teniški klubi, trenerji in “entry” profesionalci in mladi teniški igralce ter njihovi starši, bistveno resnejši kot jih prepoznajo in razumejo ITF, ATP in WTA.
Tekmovalni tenis ima po oceni tistih, ki tvorijo jedro razvoja (igralci, starši in trenerji) tri zelo resne probleme, ki jih bodo v prihodnje moral rešiti prav ITF, ATP in WTA, če bo želel ostati konkurenčen ostalim športom.
Prvi problem je trajnostni razvoj. Problem najbolje ponazorimo s krilatico znanega športnega sociologa prof. dr. Kresa Petrovica, da je v vrhunskem športu veliko poklicanih, a malo izbranih. V tenisu poskuša uspeti 8 tisoč mladih igralcev in igralk (ITF tekmovanja), 7 tisoč “entry” profesionalk in 11 tisoč “entry” profesionalcev. Njihovi letni budžeti znašajo od 30 do 150 tisoč evrov.
Financiranje razvoja mladih teniških igralcev in igralk je drugi problem. Samo za peščico mladih teniških igralcev in igralk lahko poskrbijo nacionalne zveze, v večini so to Grand Slam države in nekaj bogatih držav. Samo te države imajo ustrezen “know-how”, stalne finančne, materialne in človeške vire, da lahko talentiranega igralca ali igralko pripeljejo med 50 najboljših na svetu. Glede na dosedanje dosežke, tudi to ni vedno zanesljivo. Obstaja kar nekaj izjem, igralcev in igralk, ki prihajajo iz ekonomsko manj bogatih držav, pa vendar dosegajo v tenisu zavidljive rezultate. Vsi ti dosežki so pogosto plod in rezultat družinskih projektov.
Tretji, in največji problem, je tekmovalni sistem. Ta neposredno vpliva tudi na prva dva. Trenuten sistem je zelo potraten, tako s finančnega kot tudi športnega vidika. Tekmovalni sistem zahteva, da mladi teniški igralci in igralke že od petnajstega leta dalje nastopajo na 20 ali več tekmovanjih letno. Zato morajo polovico leta preživeti na potovanjih, kar zopet predstavlja ogromne finančne stroške, nezmožnost rednega šolanja in običanje socialne vključenosti. Pogoji za napredovanje so že v mladinskih kategorijah zelo ostri, še bolj pa se zaostrijo na “enrty” profesionalni ravni turnirjev (serija Futures in Challenger”. Po podatkih avstralskih razisovalcev, tudi najuspešnejši mladinci in mladinke potrebujejo v povprečju več kot 5 let, da se prebijejo med 100 najboljših igralcev in igralk na ATP ali WTA jakostni lestvici. Na poti iz otroškega v mladinski, “entry” profesionalni in profesionalni tenis v povprečju porabijo od 0.5 od 1.5 miljonov evrov. Kot že zapisano, se le redkim uspe prebiti med 150 najboljših na svetu, kar pomeni, da v eni tekmovaln sezoni dosežejo raven “break-even”. To pomeni, da izenačijo prihodke in stroške. Seveda ne upoštevaje vložka staršev, klubov in nacionalnih zvez ter manegerskih agencij, ki je bil potreben, da so prišli tako visoko.
Epidemija Covid-19 je tekmovalni tenis ohromila za vsaj pol leta in tudi po tem času so tudi tekmovanja na najvišji ravni, le bleda senca starih časov. Tribune brez gledalcev, brez pravega vzdušja, omejeno število spremljevalcev, nejasna pravila testiranja in dovoljenj za nastopanje ter nenazadnje številne odpovedi najboljši igralcev in igralk, niso nič kaj obetavna slika za prihodnost.
Na ravni jmladinskih in “entry” profesionalnih tekmovanj, pa se je že sama po sebi pokazala možnost, kako spremeniti tekmovalni sistem, ki bo za igralce in igralke cenejši, manj obremenjujoč za trenerje in starše, posredno pa tudi za okolje (manj potovanj). In na koncu koncev tudi bolj trajnosten.
Na ravni ITF mladinskih ali “entry” profesional tekmovanj v istem tednu potekajo tekmovanja na isti ravni na različnih koncih sveta. Tako je bilo lahko v enem tednu tudi 8 tekmovanj serije “futures”, ki pa so bila glede na jakost igralcev različno zasedena. Ranking igralcev, ki so bili uvrščeni v glavni turnir je bil lahko različen tudi za 200 ali več mest. Uvrstitve v posamezno kolo je vsem igralcem prineslo enako število točk, čeprav je bila lahko kakovostna raven igralcev in igralk različna. Na samo uspešnost na tekmovanju je v veliki meri vplival žreb in druge okoliščine. Na koncu so igralci in igralke za nastope izbirali tekmovanja, ki so bila slabše zasedena, kar je v nasprotju s temeljno premiso športa – poiskati meje svojih zmožnosti in tekmovati z najboljšimi.
V času epidemije Covid-19 so tudi mednarodna tekmovanja mladincev in “entry” profesionalcev postala bolj regionalna, nekje celo nacionalna. Kar že nakazuje, da se lahko tekmovalen sistem, ki je bil dosedaj že na ravni 12 ali 14-letnikov globalen, lahko spremeni. Za izboljšanje tekmovalnega sistema je potreben še obrat od rankinga k retingu. To pomeni, da se ne vrednotijo uvrstitve, pač pa zmage nad kakovostnimi igralci ali igralkami. Hkrati je na tej ravni potrebno tekmovanja na izločanje zamenjati z drugimi formati, ki bodo vsem igralcem in igralka omogočali enako število tekem v času trajanja tekmovanja. Na primer, če bi tekmovanje trajalo 5 dni, potem bi bili možni tekmeci prvi dan izžrebani iz enega bobna, drugi dan bi bila bobna dva, tretji dan trije in tako dalje. Zadnji peti dan bi se tako pomerili igrlaci, ki so zabeležili 4 zmage in na drugi strani, tisti, ki še niso zabeležili nobene zmage. S tem bi se povečala tudi možnost, da bi bili dvoboji bolj izenačeni. Ker raziskave kažejo, da ravno netekmovalni dvoboji, ki se končajo z rezultatom 6-1 6-0, ne koristijo niti zmagovalcu, še manj poražencu.
Torej rešitve obstajajo in tudi okoliščine so se že in se še bodo spremenile. Majhen korak k zagotovljanju boljših pogojev za mlade vzpenjajoče igralke in igralce je odločitev vodstva odprtega prvenstva Avstralije, da večji delež denarnega sklada razdeli v prvih kolih tekmovanja. Torej gre za majhen korak, večji bodo morali slediti, če bomo želeli, da bo tenis napredoval.