Opolnomočiti teniške starše za nadzor kakovosti treniranja

Kakšni so načini nadzora kakovosti v različnih dejavnostih. Za kakovost izdelkov, storitev ter  varstvo potroštnikov skrbi Zveza potrošnikov Slovenije, ki objavlja tudi analize kakovosti, primerjalne teste in še kaj. Na področju visokega šolstva za kakovost skrbijo univerze same in pa tudi NAKVIS (Nacionalna agencija za kakovost visokega šolstva). Kako pa je z nadzorom kakovosti na področju športa? Kdo nadzoruje kakovost storitev teniških klubov in trenerjev?

Leta 2012 je na trenerski konferenci na Otočcu Ivo van Aken predstavil belgijski projekt ocenjevanja teniških klubov in šol imenovan »Tennis club labeling«. Belgijska teniška zveza je že desetletje ocenjevala kakovost teniških klubov in šol na osnovi številnih kriterijev: 1) kakovosti in število teniških igralcev in igralk; 2) število trenerjev, raven usposobljenosti, izkušnje, pretekli rezultati; 3) število zunanjih, pokritih igrišč, spremljajoča infrastruktura; 4) kakovost programa, število ur teniških, kondicijskih treningov, spremljanje teniških igralcev in igralk. Ocenjevanje so izvajali vsako leto s ciljem, da informirajo teniško javnost kateri teniški klubi in šole delajo odlično. Izmed 600 ocenjevanih klubov jih je samo 25 prejelo »nalepko«, kakovosten teniški klub oziroma šola.

Ker je naša zveza brez idej in celo teniške starše na odprtih okroglih mizah sprašuje, kaj naj naredi, pri nas takšnega projekta ne bo. Na osnovi narobe postavljenega vprašanje, je bil zaključek okroglih miz seveda neustrezen. To, da nekateri mislijo, da je edini problem v slovenskem tenisu denar, je napačen. Je pa odraz trenutnega stanja.  Strokovni svet, zaradi pomanjkanja idej, že nekaj časa deluje kot bankomat, tebi dam toliko, tebi malo več, tebi pa malo manj. Upam samo, da imajo za delitev vsaj okvirne kriterije in ne delijo denarja na osnovi barve oči ali las.

Ker ni računati na TZS, je potrebno najti drugo pot. Takšno, za katero ne potrebuješ veliko denarja. Ideja je zelo enostavna. Starše je potrebno informirati o temeljih kakovostnega teniškega treniranja v različnih obdobjih razvoja teniških igralcev in igralk. Naj za začetek napišem samo nekaj izhodišč.

Starše otrok, ki vstopajo v tenis in so stari od 6 do 9 let, je potrebno informirati o naslednjem:

• Učenje obvezno poteka na zmanjšanem igrišču (mini, midi), na začetku z rdečimi, nato z oranžnimi žogicami (igra na celo igrišče je prepovedana)
• Otroci na tenisu ne smejo stati v koloni,
• Priporočljivo število otrok na enega trenerja je 4 do 6 (za tekmovalno usmerjene je primerno, da ima trener še pomočnika), tedenski obseg pa 2 do 4 ure (seveda je pri tem pomembno, kakšna je usmeritev staršev in otroka: tekmovalna ali izobraževalna),
• Še bolj priporočljivo je, da otroci (če imajo seveda radi tenis), igrajo tudi doma (v garažna vrata, pred sosedovim blokom v zid, lahko tudi s starši ali prijatelji),
• Na tekmovanjih se je potrebno strogo držati starostnih omejitev in preskakovanje v višjo skupini ni dovoljeno,
• Poleg teniškega treninga mora biti otrok vključen tudi v gibalni program (razvoj koordinacije), ali se ukvarja še z vsaj enim športom, ali se družina redno ukvarja s športom.

Staršem, ki imajo otroke stare od 10 do 12 let, je potrebno posredovati naslednje informacije:

• Otroci igrajo že na pravem igrišču, vendar čim dlje z zelenimi žogami (sicer lahko pride do nepopravljivih taktičnih/tehničnih odstopanj), na vsakem treningi naj izvedejo vsaj 500 udarcev na uro od tega naj bo 15 do 20% servisov, ki niso izvedeni iz košare,
• Priporočljivo število otrok v skupin je 3 ali 4, tako skupinski, individualni kot tudi treningi v paru, različni treningi naj potekajo vsaj 3 do 4krat tedensko, vsaj 1krat naj otroci igrajo sami in naj imajo 1 do 3krat kondicijski trening (razvoj koordinacije, hitrosti, agilnosti, stabilnosti trupa in ramena),
• Poleg tenisa naj se otroci redno ali občasno ukvarjajo še z vsaj enim športom,
• Trenerji morajo biti kompetetni, da razvijajo taktiko in tehniko skupaj (ni potrebno, da imajo ATP točko in prvi servis servirajo 200 km/h), v času treningov morajo biti stalno aktivni (ne sedijo in gledajo v zaslone; velja tudi za igralce-ke) in skrbijo za celosten razvoj igralca (uspešnost v šoli),
• Trenerji na si ogledajo vsaj 1 do 2 tekmi mesečno in na osnovi tega postavijo trenažne cilje, načrtujejo vsaj 4 tedne na leto brez tenisa ter vsako leto načrtujejo 6 do 8 tednov pripravljalnega obdobja (razvoj taktike in tehnike).

Staršem, teniškim igralcem in igralkam, ki so stari od 13 do 15 let, pa je potrebno naslednje  informacije:

• Priporočljivo število igralcev-k v skupin je 2 ali 3, teniški igralci-ke naj opravijo 5 do 8 teniških treningov in 3 do 5 kondicijskih treningov na teden (vključi se razvoj jakosti, moči in vzdržljivosti; predvsem pri dekletih), trener mora v tednu zagotoviti ustrezno razmerje med individualnimi, skupinskimi treningi, sparingi ter tekmami,
• Na teniških treningih ne sme biti pre-dolgih odmorov (aktivni čas mora biti 33% ali več), na več kot 50% treningov v tednu mora biti polovico časa (50%) namenjena razvoju servisa-reterna in še 2 udarcema,
• Trenerji morajo biti kompetetni, da poleg taktike in tehnike v teniški trening vključijo tudi psihološke in kondicijske vsebine (integralni trening), ter že v tem obdobju prepoznajo identiteto igralca-ke in razvijajo igralca-ko v skladu s tem.
• Uporaba zaslonskih naprav je prepovedana za trenerje in igralce-ke, slednji morajo imeti/dobiti domače naloge (raztezanje, regeneracija, skrb za prehrano, ogled teniških dvobojev, psihološki trening ipd.),
• Trenerji morajo načrtovati in evidentirati treninge ter na tekmah uporabiti izbrano metodo za notacijo ali posneti dvoboj,
• Trenerji morajo za najboljšega v skupini narediti letni načrt tekmovanj in treningov.

Na koncu je starše potrebno obvestiti, da seveda s tem znanjem, še niso postali teniški trenerji in, da so usposobljeni za delo na teniške igrišču. Dobili so samo parametre kakovostnega teniškega treninga oziroma razvoja teniškega igralce in igralke. Na osnovi tega lahko ocenijo kakovost in elemente programa, ustreznost programa za svojega otroka in nenazadnje, ali je cena programa primerna. Glede na to, da so plačniki teniškega programa, imajo do zunanje oceno vso pravico ter lahko zahtevajo dvig kakovosti ali zmanjšano ceno programa. Sicer pa, ko kupujemo avto, vsi točno vemo kako kakovosten je avto, kako se razlikuje od drugih avtov, kakšna je cena, pa vendar nikomur ne pride na misel, da bi avto izdelal sam.

Seveda je zapisano samo uvod v razširjeno besedilo, ki bi ga bilo potrebno še razdelati. Po drugi strani pa je lahko to priložnost za teniške klube in trenerje, katerih programi vključujejo vse zahteve, da kakovosti primerno, postavijo tudi temu primerno ceno svojega teniškega programa.

Na ta način bi na trgu teniških storitev ločili odlične programe od slabih in na ta način brez velikega vložka, na dolgi rok zagotovili bolj kakovostne treninge mladih teniških igralcev in igralk.