06. 03. 2024
Pred nekaj meseci smo se doma odločili, da ponovno naročimo dnevnik. V svojih otroških letih, oziroma odkar pomnim, smo imeli naročeno Delo in vse edicije, ki so sodile v ta paket. Prebiranje Dela je bil za moje starše in kasneje tudi zame, del dnevne rutine. Potem, ko sem zaživel na svoje in je digitalizacija potrkala na velika vrata, sem naročnino na dnevnik Delo odpovedal, z razmišljanjem, da vse pomembne novica lahko najdeš na spletu. Seveda to ni res. In zato smo namesto častnika Delo, sedaj naročili Dnevnik. Glavni razlog, da sem Delo zamenjal za Dnevnik, je v zapletu, ko je odgovorni urednik Ali Žerdin zelo nepreprepričljivo pojasneval, umik članka Janeza Markeša v sobotni prilogi, ki naj ne bil po volji lastnikov častnika.
Tako nas sedaj že nekaj mesecev vsako jutro v nabiralniku pričaka Dnevnik, ki ga seveda začnemo prebirati od zadnje strani proti prvi. To soboto je v bil v Objektivu objavljen intervju z dekanom Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, ki obširno pojasnuje izhodišča in vsebino nove strategije šolske reforme. Med mnogimi problemi, ki jih navaja vodja skupine zadolžene za šolsko prenovo, zelo zbode omenjanje permisivnosti, kot enega od temeljnih problemov šolskega sistema pri nas, in seveda tudi širše. Intervjujanec omenja izkušnje Švedske s permisivnostjo, kjer že nekaj desetletij opažajo, da permisisvnost onemogoča, omejuje in zavira otrokov razvoj.
In ob prebiranju tega prispevka, sem se spomnil nekaj lastnim trenerski izkušenj v zadnjih letih, ki so bolj ali manj povezane s permisivnim obnašanjem teniških staršev. Preden opišem teh nekaj zgodb, naj na hitro opišem kaj perimisvnost sploh pomeni. Permisivnost pomeni poseben pristop, ki prvič, odločitve glede ravnanja prepušča posamezniku, skupini, ne oziraje se na veljavne družbene norme in pravila; drugič, kjer učitelj ne vztraja pri svoji volji, svojem stališču, ne zahteva upoštevanja določenih pravil in načel; ter tretjič, ki temelji na popuščanju in neomejevanju ravnanja učencev.
Predno nadaljujem, je seveda po opisu pomena permisivnosti, takoj jasno, da razvoj mladega športnika, ki želi napredovati in permisivnost, ne gresta skupaj. Razvoj športnika zahteva stalno iskanje lastnih meja na dnevni ravni in noben posameznik ni tega sposoben brez trenerja, ki športnika vzpodbuja, usmerja, postavlja cilja, nagrajuje, kaznuje ter pomaga razviti prave vrednote. Samo dva zanimiva primerja. Boris Becker je potem, ko je kot sedemnajstletnik osvojil Wimbledon dejal, da Guntherja Boscha potrebuje, če ne kot trenerja, predvsem in tudi zato, da ga brcne iz postelje in mu pokaže ogledalo. Drug primer, da permisivnost in vrhunski šport ne gresta skupaj, je vloga in delovanje Andreje Massija. Ali bi Tina Maze dosegla takšne dosežke, če bi bil njen trener vsak dan prijazen do nje. In nenazadnje, ali bi Primož Roglič, po slabi predstavi na ekipni dirki, osvojil zlato v kronometr na olimpijskih igrah v Tokiju, če ga Andrej Hauptman ne bi gnal do skrajnih meja njegovih zmožnosti.
Vendar me je članek v dnevnikovem Objektivu spomnil, da permisivna vzgoja v tenisu že obstaja in bojim se, da jo bo vedno več. Tako sem kot trener doživel, da je nadarjenega, talentiranega in nadpovprečno inteligentnega petnajst letnega mladeniča, za katerega smo trenerji vedeli, da ima potencial ter da lahko trenira več in bolj kvalitetno, zaščitil njegov oče. Namesto, da bi se oče postavil na stran trenerjev, ki so želeli, da da trenira bolje in ne išče izgovorov v slabši podlagi in nižjih temperaturah v balonu, se je le ta postavil na stran svojega, nekoliko lenobnega sina. In tako je namesto, da bi se preizkusil v profesionalnem tenisu, končal študij onkraj luže. Tudi prav, vendar nikoli ne bo vedel, ali bi lahko dosegel kaj več.
Tudi v drugi zgodbi je permisivnost prevladala nad športnimi cilji. Ko sem kot trener želel, da mlada igralka, zaradi nižje tehnične kompetetnosti dela na razvojnih vajah, so starši ocenili, da je to za njo pretežko. Oziroma so bili s tehniko zadovoljni ter menili, da se bo tehnična težava rešila, ko bo igralka rešila problem v glavi.
In še zadnji primer, kjer je permisivni pristop “zmagal”. Nadarjen mlajši igralec je dobro napredoval, sodelovanje je bilo zgledno, dokler ni zaradi prehitrega prehoda iz zelenih na trde žoge, prišlo do spremembe prijema pri forhendu. Sprememba je drastično vplivala na celotno igralčevo igro. Ker je trener vztrajal, da je za igralca bolje, da še igra z zeleno žogo, da mora trenirati bolj kakovostno, prevzeti več odgovornosti za svoj tenis in razviti določene tehnične kompetence, so se starši odločili za bolj igralcu prijaznega trenerja.
V vseh treh opisanih zgodba so bili športniki stari od 11 do 14 let, kjer je ključen razvoj ter stalno učenje. Zato v tujini s to starostno skupino delajo trenerji, ki jim pravimo razvijalci. Torej tisti, ki igralce in igralke učijo novih stvari, ki uporabljajo prave metode in pristope, da skupaj s športniki zgradijo široke in trdne temelje za nadaljni teniški razvoj. Seveda pa stalen in dolgoročen razvoj ni linearen in tudi ni vedno prijeten, tako za starše, igralca-ko in tudi trenerja. V nobenem primeru pa učinkovit razvoj mladega teniškega igralca ali igralke ni možen s permisivnim pristopom.
Ko bodo starši to spoznali (običajno sploh ne bodo), bo vlak teniškega razvoja že zdavnaj odpeljal.