14. 11. 2016
Tale kolumna bo kratka in jedernata. V Estoniji sem bil mentor mlademu trenerju, ki se je šolal za samostojno delo predavatelja na trenerskem tečaju prve kategorije po lestvici ITF. Tečaj je potekal v prelepi, popolnoma novi teniški dvorani s šestimi teniškimi igrišči. Od tega so bila štiri s trdo podlago, dve pokriti s tepihom. Vse skupaj je povezovala recepcija, fitnes, dve telovadnici za aerobiko, klubska in trenerska soba, soba za fizioterapijo, mini teniška trgovina, pisarni, garderobe in sanitarije. Izjemni pogoji za treniranje in igranje. Vložek blizu dveh miljonov evrov so prispevali štirje teniški trenerji, ki so zemljišče dobili brezplačno od mesta Tallin. Zasedenost je bila glede na to, da so dvorano odprli septembra letos, dokaj dobra. Takole preko palca, 70 odstotna.
Ker sem le s težavo sledil estonskemu jeziku, sem se v večji meri osredotočil na vizualni del ter spremljal neverbalno komunikacijo. Sem pa imel v tem tednu priložnost spremljati delo estonskih trenerjev in ga primerjati z delom naših. Splošna ocena dela trenerjev bi bila: dobro. Vendar z opombo, da je bilo skoraj 90% treningov izvedenih s teniško košaro in uporabo neigralnih vaj. Popularno jih imenujemo »drili«.
»Drili« izgledajo tako, da trener na igrišče pride s teniško košaro lahko tudi nakupovalnim vozičkom, čim večjega volumna in z žogami, ki varirajo od »kojaka« beri plešca, do tistih, ki po odskoku komaj še dosežejo višino kolen. No, poznamo tudi izjeme, kjer imajo trenerji v košari žoge primerne kakovosti. Vendar kakovost žog pri tem niti ni tako bistvena. Gre zato, da trener izvede teniški trening tako, da z igralcem ali igralci ne izmenjuje žog, pač pa jim žoge samo podaja. Tako se lahko v eni uri zgodi, predvsem, če je teniška košara dokaj velika, da večino časa trener žoge podaja. Igralec ali igralci jih na različne načine poskušajo spraviti v igrišče. Potem pa sledi še pobiranje žog ter s tem je ura končana. Če je košara manjše velikosti, potem se opisani postopek ponovi večkrat. Ob samem podajanju žog, trener izusti večje ali manjše število na pamet naučenih besed ali celo daljših povedi in smiselnih navodil. Včasih so izrečena navodila lahko tudi vezana na izvedbo teniških udarcev. S takšnim načinom dela ne bi bilo nič narobe, če bi »drilom« sledila igra s trenerjem ali igra med igralci. Vendar se to ponavadi ne zgodi, in tako vse skupaj izgleda tako, kot da je tenis mehansko ponavljanje različnih gibov, brez posebnega smisla. Seveda temu ni tako. In tudi ni nujno, da je tako.
Septembra 1974, ko sem udaril prvo žogico, nismo poznali teniških košar. Tudi zato ne, ker si na športnem oddelku rjavo-rjaste trgovine Globus v Kranju, lahko kupil tudi samo eno žogico. Pravi luksuz je bil, če si kupil šest Dunlopovih žogic lepo zapakiranih v kartonasti škatli. Ker nismo imeli teniških košar in velikega števila žogic, smo se na različne načine poskušali priti do izmenjave. Ko smo si lahko izmenjali nekaj žog, je postalo zanimivo. Do takrat pa je vse skupaj izgledalo bolj kot tekaški trening. Na poti do izmenjave smo si pomagali z igranjem na zid. Pri tem smo tvegali. Če nam je žogica ušla preko zidu na bližnji mini golf, se nam je lahko zgodilo, da je nismo več našli. V tistih časih še nismo imeli mini teniških igrišč, mini teniških mrež in večjih rdečih ali oranžnih žog. Trenerji niso poznali zapletenih metodičnih postopkov in različnih »drilov«. Zato je teniški trening izgledal kot teniška igra. Takšna in nič drugačna. S servisom ali brez, uspešnimi udarci in napakami, odmori in ampak vedno s krajšo ali daljšo izmenjavo.
Dandanes, ko imamo teniški trenerji, tako estonski kot slovenski teniške košare, tega ni več. Sicer si izmišljujemo različne »drile«, kjer igralci tečejo okrog stožcev, delajo obrate, stoje na trepalnicah, ali pa mehansko ponavljajo vedno enake gibe in gibanja. Če to primerjamo z aktivnostmi, ki potekajo v teniški tekmi, največkrat ne opazimo nobene podobnosti. Kot, da bi šlo za dva popolnoma različna športa. Zato je »dril« trening slaba teniška storitev. V teniško razvitih državah bi takšen trening težko prodali. Tam so igralci ozaveščeni in želijo, da teniški trener z njimi igra, da izmenjuje žogice ali pa organizira, da to počnejo igralce med seboj. Tam razumejo, da je tenis na koncu koncev, samo igra.
Zato bi bilo potrebno teniškim trenerjem prepovedati uporabo teniških košar, tistim, ki pa so bili na trenerskih tečajih deležni informacij o razvoju ter učenju tenisa skozi igro, odvzeti trenerske nazive. Večina teniških trenerjev je v zadnjih petnajstih letih slišala iz ust različnih predavateljev na rednih ali permanetnih tečajih, da je takoimenovani »game based approach« tisti pristop, ki si ga igralci zaslužijo. Da skozi tak pristop razvijamo zaznavanje žoge, taktično odločitev, teniško tehniko in s povratnimi informacijami pospešujemo proces učenja. Z upoštevanjem teoretičnih in praktičnih izhodišč učenja tenisa skozi igro, bodo trenerji igralcem, ne glede na raven znanja in cilje, nudili kakovostno teniško storitev. Teniška košara pa naj ostane v shrambi.