25. 09. 2019
Kmalu po nastopu funkcije vodje pisarne TZS in kasneje direktorja TZS Gregorja Krušiča (promocijsko Tenis Slovenija) na začetku 2012, je bilo jasno, da se bo razvoj slovenskega tenisa obrnil v popolnoma novo smer. V smer marketinga, promocije in lepih besed ter še lepših slik, ki nam jih slikajo vodilni v krovni teniški organizaciji. Vsebina se je zelo kmalu umaknila formi, strokovno delo so zamenjale floskule in subjektivne ocene, razvojne projekte je zamenjalo kupovanje igralcev, trenerjev in klubov za nekaj sto ali tisoč evrov, resne priprave in treninge so zamenjala skupinska slikanja pred sponzorskimi avtomobili. Vse promocijske in marketinšek aktivnosti so bile ovekovečene na spletnih straneh, takšnih ali drugačnih socialnih omrežjih, vsi so bili nasmejani, zadovoljni ter srečni.
Letos poleti je to idealno stanje nekoliko razburkal Blaž Kavčič, ki je direktorja Tenis Slovenija v času slovenskega teniškega praznika (turnirja serije challenger z nagradnim skladom 46.600 USD; mimogrede vasica Trbiž ima ženski turnir z nagradnim skladom 25.000 USD) obtožil, da je lagal in se sprenevedal. Vendar to v slovenskem teniškem prostoru ni pustilo večjih posledic. Blaž se je najbrž naveličal medijskega boja, ki ne prinaša niti denarja, še manj rezultatov. Zato je vse ostalo tako kot prej. Da imajo vodilni v Tenis Slovenija prav, je potrdil Aljaž Bedene, ki je osvojil portoroški turnir.
Ampak to, da Tenis Slovenija svoje najboljše igralce in igralke meri z različnimi vatli, niti ni najbolj moralno sporno. To, da je Tenis Slovenija do svojih najboljših igralcev in igralk prijazna le nekaj tednov pred nastopom na ekipnih tekmovanjih (Davisov in pokal Federacij), potem pa na njih pogosto pozabi, tudi ni največja težava. Težko sicer razumemo, da krovna organizacija za tedenski nastop v pokalu Federacij zapravi blizu 40 tisoč funtov, kjer strokovno ekipo poleg treh igralk sestavljajo le kapetan, trener in fizioterapevt. Tudi na vse to smo se v zadnjih sedmih letih že navadili.
Vendar to, kar se je zgodilo pred letošnjim nastopom v Davisovem pokalu, presega vse dosedanje »rabote« direktorja in vodstva TS. V ekipo nominirati igralca, ki po nobenih kriterijih ne bi smel biti niti sparing najboljših igralcev, je višek promocijsko-marketinških aktivnosti. V ekipo za Davisov pokal uvrstiti sina sponzorja TS, je v nasprotju z vsemi moralnimi normami v športu. To celo presega dogajanja v nogometu, ko selektor ekipe do 21 let v državno reprezentanco redno uvršča svojega sina, ki zaradi te vloge, strelja vse kote, proste in kazenske strele ter meče vse mete iz leve in desne igralnega polja.
V teniške primeru gre za prodajo majice z državnim grbom, sponzorju TS. Ob tem je najbolj absurdno, da je doprinos dotičnega sponzorja, le kaplja v skupni budžet teniške zveze. Tukaj je na mestu tudi vprašanje za vse ostale vpletene, začenši s selektorjem, vodstvo TZS in DC igralce (ti so svoje nestrinjanje sicer izrazili, vendar niso postavili jasnih zahtev oziroma pri njih niso vztrajali).
Kako bo prodaja mesta v teniški reprezentaci vplivala na mlade igralce in igralke, ki trdo delajo in si želijo v ekipo priti zaradi svojih dosežkov in ne sponzorskih prispevkov. Ali sploh še obstajajo pravi motivi za ukvarjanje s tekmovalnim tenisom, če je vse v slovenskem tenisu naprodaj. Če lahko postaneš član ekipe za Davisov pokal, ki je še vedno eno najbolj prestižnih ekipnih športnih tekmovanj, zato da si zopet mimo vrste priboriš mesto na boljši ameriški univerzi. To so vprašanja, na katera osebno nimam odgovora.
Bodo pa na ta vprašanja morali zelo kmalu odgovoriti vodilni pri TZS. V slovenskem tenis se v prihodnje obetajo številna vlaganja, ki lahko slovensko teniško krajino popolnoma spremenijo ter močno premešajo razmerja moči v našem tenisu. Če krovna organizacija ne opravlja svojega poslanstva, potem se hitro najdejo drugi akterji, ki vstopijo na to mesto ter prevzamejo to vlogo.