07. 06. 2017
Naslov kolumne tokrat nima kakšne posebne povezave s tenisom. Predvsem za bralce. Ima pa povezavo z izkušnjami, katerih sopotnik ali opazovalec, sem bil pri delu z nekaterimi igralci, igralkami ali trenerji, ki so že zaključili teniško kariero.
Skala kot simbol trdnosti ima jasen in nedvoumen pomen najbrž v večini jezikov. V svojem bistvu izraža klubovanje (času, zunanjim vplivom...), statičnost in konstantnost, v določeni meri tudi neprilagodljivost. Da ne bo pomote, kolumna ne bo namenjena geološkim pojavom, pač teniškim igralcem, igralkam, njihovim staršem, trenerjem, ki so zaradi različnih vzrokov v določenih (včasih ključnih) trenutkih izgubili trdnost skale, ki bi jo po mojem skromnem mnenju potrebovali.
Prvi takšen primer je povezan z igralko, ki je bila s svojim trenerjem uspešna. Osvojila je vsa državno prvenstva (zimska in poletna) v kategorijah do 12, 14 in 16 let. Bile je uspešna tudi na ITF in WTA tekmovanjih. Sodelovanje družine, kluba in trenerja je bil odlično. V določenem trenutku se klub odločil, da trenerja zamenja. Igralka je začela sodelovati z drugimi trenerji, ki so na vsak način želeli »pomagati«. Način dela se je spremenil, igralka se je izgubila in končala kariero, predno jo je sploh začela. Mnoge njene vrstnice, katere je premagovala, sedaj osvajajo tudi WTA in celo Grand Slam turnirje. Nauk: vztrajaj tudi, ko situacija izgleda brezizhodna in odsanjaj svoje sanje.
V drugem primeru, gre za igralca, ki je bil v mlajših kategorijah vedno drugi. Bil je odličen tekmovalec. Na tekmi je vedno dodal nekaj več kot na treningu. Bil pa je tudi svojeglav. Vedno je želel imeti prav in zadnjo besedo. Ves čas je potreboval in iskal pozornost trenerjev. V mrzlih zimah se je pritoževal nad slabimi igrišči in nizkimi temperaturami. Vsi ostali so v istih pogojih trenirali brez težav in celo napredovali. Trenerji smo starše ves čas opozarjali, da ne trenira kvalitetno in, da ima ogromno rezerv. V ključnem trenutku so starši zaščitili svojega sina in stopili na njegovo stran, čeprav smo jim trenerji ves čas zagotavljali, da s tem, ko od igralca zahtevamo, da v slabših pogojih trenira odlično, želimo dobro predvsem igralcu. Nauk za starše: če trener želi od igralca več kot sam igralec, potem podprite trenerja.
Tretji primer govori o uspešnem mladem igralci, ki je bil najboljši v svoji kategoriji. Na mednarodni ravni je bil povprečen. Vendar je ob menjavi trenerja v enem letu naredil napredek iz 70. do 3. mesta na mednaordni lestvici. Treniral je v odločnih pogojih, in tudi mnogo manj kot njegov njegovi vrstniki, kar je bila odlična popotnica za naprej. Z uspehi so prišli tudi sponzorji in agencije. V igralcu so prepoznali potencial. Polega tega pa so želeli pristaviti svoj lonček, ter namestiti svojo trenersko ekipo. To jim je tudi uspelo. Poleg tega jim je v kratkem uspelo iz odličnega, narediti zelo povprečnega igralca. Nauk: če nekaj deluje ne spreminjaj in vztrajaj dokler igralec napreduje.
Četrti primer je dokaj nenavaden. Gre za igralko, ki je bila izjemno uspešna tako na domačih kot tudi mednarodnih turnirjih. Preskakovala je »kategorije«. Pri šestnajstih je zmagala državno člansko prvenstvo in premagala dve Fed Cup igralki. Bila je tudi izjemno uspešna na Winter in Summer pokalih. Igrala je tudi polfinale evropskega prvenstva do 16 let. Zopet so igralko opazili tuji agenti. Družina je bila dokaj premožna, pa vendar so odšli na pogovore v Monte Carlo. Najbrž bolj zaradi firbca, ali pa zato, da pokažejo, da jih agencija ne more kupiti. Starši so vsak večer pozno v noč, večer za večerom, razpravljali o hčerinem tenisu. Niso se zavedali, da to sliši tudi hči. Ti stalni pogovori, načrti, izračuni, dolarji, franki in marke so igralko pripravili do tega, da je nekega lepega jutra, vstala in se odločila, da se ne gre več. Sedaj je cvetličarka. Nauk: Vsaka, še tako upogljiva palica, enkrat poči, če jo želiš na silo preveč ukriviti.
Peti, predzadnji primer, govori o trenerju, ki se odločil, da je »otroški« tenis, brez veze. Naj se s tem ukvarjajo tisti, ki »kao nimajo pojma«. Vedno se je priključil k najboljšim, z njimi delal brezplačno, jih spremljal na turnirje, se z njimi slikal, nikoli jim ni težil, vedno jim je laskal, ni se dogovarjal za sparinge z drugimi igralci.. Na »profi« turnirjih hodil z nahrbtnikom iz katerega je štrlela antena, skratka bil je veliki trener. Vsi igralci so mu takrat peli hvalospeve, sedaj so ga zapustili. Nihče se ne spomni več nanj. Nauk: kdor ne ceni svojega dela, konča sam.
Ker se teniški niz običjano zaključi pri šest, naj navedem še en primer. Tudi ta govori o trenerju, ki je dokaj mlad vzstopil v resni tekmovalni tenis. V uspešnem klubu z dolgo tradicijo, so mu zaupali delo z zelo nadarjenim mladim igralcem. Začel je zelo zavzeto in motivirano. Pri svojem trenerskem delu je želel nadomestiti vse tisto, kar je pogrešal kot igralec pri delu s svojim trenerjem. Predvsem strokovnost, disciplino in resnost. Sebe je kot trenerja postavil v središče dogajanja. Želel je, da ga igralec pokliče prvi, da igralec vedno naredi prvi korak, da stalno kaže samoinciativnost in odgovornost. Ker igralec ni izpolnjeval trenerjevih pričakovanj, je postajal vedno bolj napet. Z mednarodnih tekmovanj Tennis Europe se je pogosto vračal razočaran in v sporu z igralcem. V določenem trenutku je ocenil, da igralec nima takšnih potencialov, kot je sprva domneval, zato je končal sodelovanje. Nauk: pot do uspehov je trnova, tako za trenerja kot igralca.
Upam, da bo komu šest teniških naukov o trdnosti (grehov je baje sedem) koristilo na nadaljnji teniški poti. Če pa ne, potem bom mogoče dobil navdih za kakšno od naslednjih kolumen.