16. 07. 2019
V prvi vrsti je kolumna namenjena vsem tistim, ki na dosežke slovenskih športnikov, tokrat teniških igralcev in igralk gledajo z vidika, da so neuspešni, da so daleč od svetovnega vrha, da v odločilnih trenutkih vedno podležejo pritisku, skratka, da so »luzerji«. Takšni kvazi športnih strokovnjakov največ najdemo na številnih forumih, zato predlagam vsem medijem, da v svoj poslovni model vključijo plačljive objave na forumih in hkrati uvedejo obvezno identifikacijo s pravim imenom in priimkov ter objavo enotne matične številke občana. Pa da vidimo slovenske junake, ki kažejo na forumih svojo nepismenost, v najboljšem primeru polpismenost, nekompetentnost, privoščljivost, škodoželjnost, navijaštvo, lažnjivost, sprenevedanje, preračunljivost in še kar jih je slabih človeškoh potez. Na žalost, želijo biti v zadnjem času športni strokovnjaki tudi intelektualci, kvazi športni poznavalci in celo nekateri komentatorji. Ker gre za osebe, ki pogosto ustvarjajo javno mnenje, je njihov vpliv na slehernike dokaj velik. Zato tudi moj odziv, s katerim želim opozoriti, da za globalno uspešnimi teniškimi igralci in igralkami stojijo, velike osebnosti, družine, trenerji in strokovne ekipe, nacionalne teniške zveze, pokrovitelji, menedžerske agencije ali kombinacija vsega naštetega na eni strani, ter pozitiven odnos javnega mnenja, medijev, športne stroke do tenisa in deležnikov, ki delujejo znotraj športa.
In sedaj k bistvu. Odzivam se na zadnje negativne odzive po porazu Kaje Juvan in Polone Hercog v Wimbledonu. Polona je z uvrstitvijo v tretje kolo Wimbledona izenačila svoj najboljši dosežek iz Pariza v letu 2010. Navkljub dejstvu, da je izgubila proti najstnici Coco Gauff, je bil njen nastop na zelo visoki ravni in se ji je uvrstitev v osmino finala res izmuznila skozi šivankino uho. Na to kažejo tudi nekateri merljivi podatki teniške statistike, kjer je Polona skupno osvojila več točk, dobila več točk z neposrednimi udarci, imela višji odstotek dobljenih točk po prvem in drugem servisu ter naredila le dve neizsiljeni napaki več kot tekmica. Polona se je po nekaj mesečni samostojni poti, ko je delovala sama, brez trenerja, dvignila na višjo raven, kot pred leti. Lahko zapišem, da se je našla in zopet pokazala, da v tenisu uživa. Skratka, sprejela je izziv ter znova dokazala, da še vedno lahko napreduje, tako kot teniška igralka kot tudi osebnostno.
Nekaj negativnih odzivov je bilo tudi na Kajin poraz proti Sereni Wiliams, kjer je po dobljenem prvem nizu, po ugotovitvah »forumašev«, v klasični slovenski, že večkrat videni maniri, popustila ter se tako postavila ob bok Bojanu Križaju, Petru Prevcu, Martini Ratej in seveda vsem našim teniškim igralcem in igralkam, ki na najpombnejših dvobojih podležejo pritisku in ne pokažejo tistega, kar zmorejo. Tudi v Kajinem primeru, kritizerji ne razumejo trenutnega razmerja sil, tako z vidika igralnega znanja in izkušenj, ravni samozaupanja in pomembnosti dogodka, v katerem sta se znašli igralki. Kaja je v situaciji, v kateri se je znašla prvič, pokazala veliko mero samozaupanja, sproščenosti, drznosti in prisilila veliko Sereno, da je morala raven igre dvigniti. Kajine izjave pred tekmo so nakazovale, da se bo dvoboja lotila tako, da želi z igrišča odditi kot zmagovalka, da se bo borila in na igrišču uživala. Če posplošim, razmišljala in obnašala se je »veliko« in sprejela je izziv.
V drugem delu pa je kolumna namenjena tudi teniških igralcem in igralkam. Tistim, ki že sedaj stopajo po poti, da se dvignejo iz slovenskega povprečja in so si postavili globalno primerljive cilje in tudi tistim, ki bodo na to pot šele stopili. Naj pred nagovorom igralcem in igralkam za uvod opišem kratko zgodbo iz daljnjega leta 1993, ko sem na svetovnem ekipnem prvenstvu fantov do 18 let, v znanem Delray Beachu, vodil slovensko ekipo. V ekipi sta takrat zaradi zmanjšanje stroškov nastopila samo dva igralca, čeprav so vse ostale ekipe imele tri igralce. V ekipi sta bila takrat Jaka Božič in Tadej Šenk. V prvem krogu smo premagali ekipo Kostarike, potem še ekipo Mehike in v četrtfinalu smo se pomerili z ekipo ZDA, za katero sta nastopila, kasneje solidna igralca Paul Goldstein in Scott Humphries. Jaka in Tadej sta tako igro posameznikov in dvojic izgubila na tesno, z rezultatom 1-2. Ameriški igralci so imeli v ekipi tudi specialista za igro dvojic, dva teniška trenerja, »hitting« partnerja, snemalca in fizioterapevta. Torej, zaključek je bil, da smo dokaj pričakovano, doživeli časten poraz, čeprav smo bili v prvem nizu dvojic blizu zmagi.
Vendar tisto, kar je sledilo, je še bolj kot poraz šokiralo naša igralca. Po tekmi sta k nam pristopila dva bivša ameriška teniška igralca, ki sta najprej čestitala, potem pa po dolgem in počez hvalila nastope naših igralcev. Jaka in Tadej, sta vidno zmedena, obema starima teniškima poznavalcema, želela pojasniti, da sta dvoboje izgubila ter, da sta poraženca. Vendar Američana se nista dala, vztrajno sta nadaljevala s hvalo ter v nastopih opazila veliko pozitivnega. To je bilo za vse nas prvo srečanje s takoimenovanim ameriškim pozitivnim pristopom, ki je v preteklosti veljal za psihološki doping ameriških atletov. Zelo kmalu pa so ga prevzeli tudi neameriški športniki in sedaj v športu predstavlja zlati standard.
Sedaj pa vprašanje: »Kako se takšen pozitiven pogled lahko pozitivno odrazi na poti mladega teniškega igralca ali igralke!?« Ali pa ravno obratno, naši igralci in igralke že od mladih nog, dobivajo večinoma samo negativne odzive: Slovenci v tenisu ne moremo uspeti, naši trenerji so slabi (?), teniška zveza v mlade igralce ne vlaga (?), če želiš uspeti v tenisu, moraš v tujino..., in še in še. Temu nekaj dodajo tudi teniški starši, ki v večini vidijo v nastopih igralcev in igralk, samo slabe stvari. In potem smo tam, kjer smo. Mnogi teniški igralci in igralke, kaj hitro tudi sami sprejmejo takšen način razmišljanja, saj predstavlja zelo dobro opravičilo za neuspehe. Vendar dosežki, Srebotnikove, Pisnikove, Matevžičeve, Hercogove, Jakupovičeve, Zidanškove ter Juvanove pri ženskah ter Božiča, Kavčiča, Žemlje, Bedeneta in Role pri moških, kažejo, da je drugačno razmišljanje in delovanje možno. Zakaj naši igralci niso uspešni tako kot Novak in Borna ali kot sta bili Ana in Jelena, pa sem pisal že v drugih kolumnah.
Naj zaključim še z analizo zaključnih intervjujev Novaka in Rogerja po finalnem nastopu. Na novinarsko vprašanje Rogerju Federerju, kaj se je dogajalo v njegovi glavi po zapravljenih dveh zaključih žogah, je dejal, da je želel ohraniti »positive mindset«, ter igrati dalje in čakati na novo priložnost, čeprav je vedel, da je bil le en udarec oddaljen od naslova. Na drugi strani je Novak na vprašanje srbskega novinarja o tem, da se je v finalu obnašal drugače kot na prejšnjih dvobojih dejal: »Da si je pred tekmo obljubil, da se v finalu ne bo jezil ter, da je ponosen nase, da mu je to uspelo.« Na koncu pa dodal, da je skozi celoten dvoboj slabo serviral in slabo bral tekmečeve servise, vendar v najbolj pomembnih trenutkih igral najbolje. V petem nizu ni bil čisto prepričan, ali se podaljšana igra po novem igra pri rezultatu 10-10 ali 12-12, zato je to o tem celo povprašal sodnika. Pri rezultatu 12-12 pa se razveselil podaljšane igre. Obstaja možnost, da je tudi on sprejel izziv.
Še kratko pojasnilo, vezano na krilatico »Sprejmi izziv.« Po teoriji, ki jo je postavil eden prvih športnih psihologov v tenisu, svetovno znani dr. James Loehr obstaja več različnih načinov odziva teniških igralcev in igralk na stres, ki je tako psihološka, doživljajska kot tudi fiziološka kategorija. Stres lahko na športnike vpliva negativno ali pozitivno. Dober primer slednjega, je doganje v moškem finalu letošnjega Wimbledona, kjer je Novak očitno navijanje gledalcev za Federerja obrnil v svoj prid. To mu je dalo še dodatno energijo, da ne tekmuje le proti tekmecu, pač pa tudi proti publiki.
Sicer pa, kot omenjeno, so odzivi teniških igralcev in igralk na stresno situacijo lahko trije. Na najnižji ravni gre za PREDAJO (ang. tanking), kjer se igralec oz. igralka ne bori, ne tekmuje in namenoma izgublja točke.
Na drugi ravni je odziv teniškega igralca-ke prepoznan kot KRČ (ang. choking). Tukaj teniški igralec-ka želi tekmovati, se bori, vendar je stres močnejši, ne nastopa tako kot zna, kažejo se številni telesni znaki kot so visok srčni utrip, plitko dihanje, znojenje, težave s pozornostjo, neoptimalna napetost mišic, nekordinirano in neracionalno gibanje...
Na najvišji ravni pa je odziv na stres: SPREJMI IZZIV (ang. challenge), kjer pa teniški igralec in igralka odmislita stresno situacijo, kažeta visoko mero pozitivnosti, igrivosti, veselja in jima je stres v zabavo ter v nastopu uživata. Osredotočita se na »tukaj in zdaj«. Na razmišljata o prejšnjih točkah, rezultatu in možnih posledicah svojih dejanj, pač pa se prepustita trenutku.
Vrhunski teniški igralci in igralke, tako kot tudi odlični filmski in gledališki igralci in igralke, so v stresnih situacijah sposobni spreminjati oziroma nadzorovati svojo »biokemijo« kot temu pravi dr. Loehr. Torej so sposobni nadzorovati svoje misli, dihanje, doživljanje, obnašanje, pozornost... In na koncu je potrebno priznati, da smo si v tem ljudje zelo različni. Le peščici je dano, da v stresnih situacijah, sprejmejo izziv.
Ko pa gre za mlade teniške igralce in igralke, pa so pravi cilji, prave vrednote in prave vzpodbude, prava pot do mojstrstva.