23. 05. 2021
Številni filozofi, družboslovci, politiki in drugi ustvarjalci javnega mnenja, nas stalno opozarjajo, da svet po koronavirusu ne bo nikoli več tak, kot je bil. S tem se moramo strinjati. Vendar pa zgoraj našteti predstavljajo bolj ali manj negativne ali pozitivne napovedi. Kakšen bo učinek krize si lahko oriše vsak sam. Predvsem s stališča, ali vidite kozarec na pol prazen ali na pol poln.
Toda ključno vprašanje za teniške igralce, igralke, trenerje, klubske delavce in vse, ki tenis obkrožajo je: »Kaj bo s tekmovalnim tenisom po koronavirusu?«
Glede na moj pogled na kozarec, je lahko trenutna situacija dobra priložnost za spremembe v pozitivno smer. Trenutno lahko tenis igrajo samo rekreativni igralci in igralke in tudi za tekmovalce ter tekmovalke lahko vidimo luč na koncu tunela. Vendar ključno vprašanje je, v katero smer bodo narejeni prvi, drugi in tretji korak potem ko se bo tenis lahko vrnil normalno stanje. Seveda so vse oči uprte v krovno teniško in marketinško organizacijo. V času koronavirus krize so se izkazali. Ostali so doma, pripravili zanimive intervjuje, napisali nekaj nagovorov ter predstavili teniške video vsebine brez repa in glave ter jasnega cilja.
Ampak, slej ko prej bo treba od doma v službo, na teniško igrišče, na prve turnirje, državna prvenstva. In kje, lahko po mojem mnenju, naredimo korak v pozitivno smer. Sam vidim možnosti v naslednjih ukrepih.
Prvi je kratkoročen, oziroma takojšen. Glede na to, da letos ni prav veliko možnosti, da se bodo igrali profesionalni turnirji, je najbolj, da se vsi potencialni nagradni skladi profesionalnih turnirjev namenijo za slovenske članske turnirje z nagradnimi skladi. Nekaj podobnega smo imeli že v času po osamosvojitvi, ko so si lahko igralci in igralke na Kim in Boss seriji turnirjev razdelili malo manj kot stotisoč nemških mark v eni tekmovalni sezoni. To kar predlagam bodo naredili tudi na češkem, v Nemčiji in prav gotovo v še kateri evropski državi. Če bi vse predvidene nagradne sklade namenili za dva turnirja mesečno do normalizacije stanja, potem bi lahko vsak mesec imeli kakovostne turnirje z nagradnim skladom 10 do 20 tisoč evrov. Na teh turnirji bi lahko teden prej na kvalifikacijah nastopili člani, članice ter nadarjeni mladinci in mladinke. Naslednji teden bi se na glavnem turnirju pomerilo 8 najboljših igralcev in igralk (profesionalnih igralcev in igralk (z ATP in WTA j.l.), 4 nadarjeni mladinci-ke iz ITF lestvice ter 4 kvalifikanti in kvalifikantke. Tako bi lahko v času po koronavirusu na naših igriščih videli na delu Blaža Kavčiča, Aljaža Bedeneta, Blaža Rolo, Tamaro Zidanšek, Kajo Juvan in Dalilo Jakupovič in še koga. Kdo od ljubiteljev tenisa si ne bi želel ogledati takšnih dvobojev in celo staviti na lokalni stavnici, kdo bo boljši. Njegov ali sosedov ljubljenec. Igralci in igralke pa bi zopet našli pravi motiv za treniranje in se pripravili na turnirje v letu 2021.
Drugo priložnost, ki je bolj srednjeročna, vidim v spremembi točkovanja rezultatov v tenisu. Že kar nekaj teniško razvitih držav (najbližje nam je Italija) je lestvico zamenjalo za jakost. Torej namesto »rankig«, so uvedli »rating«. Kakšna je razlika? Glavna razlika je, da »ranking« upošteva rezultate na določeni vrsti turnirja ter vrednoti uvrstitev na turnirju. To je sicer zelo strukturirano, ni pa nujno, da je pošteno. Lahko igrate na 15.000 USD turnirju v Padovi, kjer nastopajo odlični igralci, na enakem turnirju v Nairobiju pa je zasedba precej slabša. Uvrstitev v polfinale pa na obeh turnirhih prinaša enako število točk.
»Rating« ne upošteva jakosti turnirja, pač pa s kom in kako dobro igrate. Universal Tennis Rating (UTR) na primer upošteva najboljših 30 tekmovalnih dosežkov. Rezultat je indeks, ki se ne izračuna samo na osnovi zmag, pač pa tudi tesnih porazov. Prednost »ratinga« je, da vam ni potrebno potovati v Nairobi, da bi napredovali. Lahko igrate na Duplici in s Tomom Kočevar Dešmanom izgubite v treh nizih, pa boste vseeno izboljšali svoj teniški indeks. Torej moj predlog je, da se tekmovalni sistem iz sistema na izločanje preusmeri na sistem, kjer igralci in igralke igrajo enako, vnaprej predvideno število enakovrednih tekem in si spreminjajo svoj teniški indeks.
Tretji ukrep, ki ga predlagam teniško marketinški zvezi je najbolj dolgoročen in najbrž tudi najtežji. Zahteva tudi nekaj strateškega razmišljanja. Glede na to, da bo koronavirus prav gotovo imel negativen učinek na resno ukvarjanje s tekmovalnim tenisom, je potrebno spremeniti cilje slovenskega tenisa. Negativne posledice se lahko pokažejo kmalu in sicer, da se bodo igralci in igralke, ki so igrali na vstopnih turnirjih (ITF15, ITF25), preusmerili v trenerstvo. In kot pravi moj štajerski kolega, bomo lahko jeseni imeli več trenerjev in skoraj nič resnih igralcev in igralk. Resnici na ljubo, tudi sedaj so za štetje zadostovali obe roki in ena noga. Torej, moj dolgoročni predlog je usmeritev v trajnostni razvoj. To pomeni, da namesto, da strokovni svet soglasno deli bombončke v obliki evrov, pripravi načrt, kako bo s sistemskimi ukrepi zadržal igralce in igralke, da bodo v tenisu ostali tudi po srednji šoli in se ne bodo tako množično odločali za študij preko luže. Moj namig, strategija mora biti usmerjeni v spremembo vrednotenja dosežkov, financiranja, tekmovalnega sistema in nenazadnje odpiranju meja novim idejam.