23. 09. 2020
Danes deževen dan in bo zato zgodba žalostna, Žalostna zgodba, ki sem jo želel napisati že kar nekaj časa, ni hotel na papir. Razlog ni v tem, da sem posredno soudeležen v tej zgodbi, pač pa v tem, da nisem našel primernega zaključka, kako takšne žalostne zgodbe v prihodnje preprečiti.
Zgodbo sem izvedel v zanimivi domači gostilni. Naj si regijo izmislim, recimo da je šlo za Primorsko. Po res okusnem kosilu, sem se z lastnico gostilne zapletel v pogovor in stvar je nanesla na to kaj počnem. Potem ko sem izdal, da se ukvarjam s tenisom, je lastnica izdala tri zgodbe, ki govorijo o izkušnjah njenega sina, tenisača.
Prva zgodba se je nanašala na “uspešnega” teniškega trenerja, ki so ga našli preko družinskega prijatelja. Šlo je za trenerja, ki je v preteklosti delal s številnimi mladimi teniškimi igralci in igralkami. Znan je bil po tem, da je stavil na hiter prehod iz otroškega v profesionalni tenis. Vsi poskusi so se sicer končali dokaj klavrno, ampak v lokalnem okolju pa je še vedno veljal za uspešnega. Po uvodnem sestanku so se dogovorili za sodelovanje in trener je zahteval predujem. Po treh izvedenih teniških treningih je trener izginil in ni opravil obljubljenega dela in tudi predujma ni vrnil. Navkljub negativni izkušnji, starši mladega tenisača niso izgubili upanja.
Naslednja zgodba govori o teniškem klubu, kjer je mladi teniški igralec začel s treningi, ki so nihali od zelo dobrih do slabih. Predvsem na začetku so bili treningi izvedeni dobro, čeprav so bili zelo odvisni od tega kdo jih izvajal. Klub sta vidila zakonca. Po nekaj tednih so treningi postajali vedno bolj absurdni. Teniški igralec se je pogosto iz treniranca prelevil v sparing partnerja ali celo pomočnika trenerja in pomag pri treniranju slabših igralcev in igralk. Žalostni del druge zgodbe je bila tudi cena treninga, ki se je spreminjala iz tedna v teden.
Tretja zgodba se začne z mladim trenerjem, ki ima najvišji trenerski naziv in je tudi na začetku treninge izvajal v skladu s pričakovanji. Po nekaj mesecih pa je začela kakovost padati. Trener je začel zamujati na treninge in celo ob vročih dneh, s seboj na igrišče prinesel osvežilni napitek – pivo (ne brezalkoholno). Ker je šlo za mladoletnega teniškega igralca, so starši zaključili sodelovanje s trenerjem.
Epilog treh žalostnih zgodb se sicer ne naša toliko za strokovnost teniških trenerjev, za katero sem odgovoren 32 let, pač pa etičnost delovanja trenerjev. Na teniških tečajih sicer že zadnjih 12 let ocenjujemo tudi “osebnostne značilnosti” kandidatov, ampak očitno to ni dovolj, da bi po eni strani ločili “zrno od plevela”, oziroma kandidate opremili tudi z ustreznimi etičnimi kompetencami.
In kakšna je rešitev, da se žalostne zgodbe ne bi ponavljali: 1) uveljavitev tutrskega sistema, ki bi mlade trenerja spremljal še nekaj let po zaključku usposabljanja; 2) ustanovitev sistema ocenjevanja klubov in trenerjev (club/coach labelling), kot ga poznajo v nekaterih državah (Belgija); 3) zbiranje povratnih informacij teniških staršev o delu klubov in trenerjev ter preverjanje ali teniški trenerji spoštujejo etični kodeks, ki je zapisan na spletni strani Trenerske organizacije.