26. 12. 2018
Predlog za ukinitev lestvice do 12 let naj bi bil na trenerski konferenci 2017 že neformalno sprejet, vendar ni bil izglasovan. S strani Strokovnega sveta TZS (SS TZS) je bil na dnevni red trenerske konference novembra 2018 podan predlog za ukinitev jakostne lestvice do 12 let. SS TSZ je pripravil 5 argumentov, zakaj bi bilo potrebno ukiniti lestvico v najmajši tekmovalni kategoriji. Kot sem neuradno izvedel je predsednica Tekmovalno-registracijske komisije s svojo argumentacijo in proti predlogi uspela prepričati večino prisotnih trenerjev in trenerk. Predlog SS TZS ni bil izglasovan.
Izzid glasovanja me glede na pripravo predloga niti ne čudi, saj je pet argumentov, zakaj je potrebno ukiniti jakostno lestvico pripravljenih dokaj diletantsko in brez predlogov, kako stanje spremeniti in izboljšati. Pa na hitro poglejmo vsakega posebej.
1. Trenerji popuščajo pritiskom staršev in so usmerjeni v rezultat in ne kakovost.
Ne verjamem, da lahko tudi v mlajših kategorijah igralec zmaguje brez, da bi imel določene kompetence (tekmovalne, taktično-tehnične, gibalne...). Na tem mestu je bolj pomembno vprašanje, s kakšnim obsegom treninga otroci dosegajo rezultate v najmlajših kategorijah. Splošno znano je, da lahko z veliko treninga, lahko otroci dosežejo odmevne rezultate, ki jih težko ponovijo v starejših kategorijah.
2. Mladi igralci imajo samo teniške treninge.
Dobro zasnovan teniški trening lahko razvija tudi večino gibalnih sposobnosti, ki imajo izraženo informacijsko komponento gibanja (hitrost, agilnost, ravnotežje, koordinacijo oko-rok, orientacijo v prostoru, timing, ritem...). S priporočilom o vključitvi dodatnega športa (nogomet, košarka, atletika, judo...) lahko rešimo težavo prehitre specializacije in zagotovimo širok gibalni razvoj.
3. Povečala se bo število uspešnih igralcev.
Predlog je nesmiseln, saj dosedanje študije kažejo, da je za dolgoročni razvoj igralce pomembno predvsem število enakovrednih tekem (kjer poraženec v dveh nizih dobi 5 iger ali več).
4. Zmanjšal se bo pritisk staršev na otroke.
Pritisk je del tekmovalnega športa in sem po sebi ni težava. Težava je, če starši od otroka pričakujejo tisto, kar otrok ne more izpolniti zahtev staršev. Takrat je otrok pod pritiskom.
5. Tennis Europe nima lestvice do 12 let.
To ne drži. Tennis Europe ima jakostno lestvico, ki je interna in je na voljo sodnikom.
Predno se lotimo rešitev, pa poglejmo na otroški tenis z zgodovinske perspektive. Otroški tenis in tekmovanja imata pri nas res dolgo tradicijo. Prva tekmovanja v mini in midi tenisu so bila organizirana že leta 1989, teniška olimpijada leta 1991, že vsega začetka so se uporabljale mehkejše žoge, ki so jih hitro sprejele tudi slovenske teniške šole. Od leta 1990 je t.i. metod razvoja tenisa skozi igro del trenerskih tečajev. Leta 1991 je bila izdana knjižica Mini tenis, dve leti kasneje video kaseta s posneto sodobno metodiko. Naj za zanimivost zapišem, da je bil eden od otrok (demonstratorjev) Blaž Kavčič. Za primerjavo, Hrvaška je uvedla mini in midi tenis pred sedmimi leti, Srbija je leta 2010 pričela s projektom ITF Tennis 10'.
Glede na stanje v našem otroškem tenisu, črno-bel pogled, 'ad hoc' in delne rešitve ne bodo prinesle pozitivnih sprememb. Potreben je dobro premišljen, načrtovan, celovit in postopen pristop, ki lahko reši naslednje težave:
1. Vse manj otrok se odloča za otroški tekmovalni tenis,
2. Raven teniške igre je na naših otroških temovanjih nižja kot v tujini (Belgija, Francija Velika Britanija...), kar posledično pomeni, da naši igralci-ke v teniškem smislu zaostajajo tudi kasneje na mednarodnih mladinskih tekmovanjih (Tennis Europe in ITF),
3. Delo z otroci v teniških klubih je neustrezno, ker trenerji ne delujejo v skladu s filozofijo »razvoj tenisa skozi igro«, teniški programi niso zasnovani dolgoročno in progresivno.
Sedaj pa k možnim sistemskim rešitvam, ki bi lahko popravile stanje v slovenskem otroškem tenisu. Otroški tenis bi zaradi zelo različnih značilnosti posamezne skupine ločil v tri starostne kategorije:
Za posamezno težavo in starostno kategorijo predlagam naslednje ukrepe in kratko obrazložitev.
1. Povečati število otrok v tekmovalnem tenisu:
Tekmovanja v kategorijah U7-8 in U9-10 so organizirana kot ekipna tekmovanja v poletnem času.
Obrazložitev: otroci bi na tekmovanja odhajali skupaj in organizirano, kar bi tekmovanju dodalo več družabnosti in zabave. Ekipo bi vodil trener-ka in ustrezno poskrbel za pripravo na tekmo. Starši (v kolikor bi spremljali otroke) bi s tem dobili informacije, kako pripraviti, voditi in svetovati otroku. Otroci bi odigrali več tekem posameznikov in dvojic. Tekmovanja bi potekala v poletnem času (maj – september) in s tem trenerjem omogočila čas za razvoj igre v zimskem času. Tekmovanja bi bila najprej organizirana regijsko, potem na ravni države. Teniške šole bi pripravili do tega, da imajo ustrezno število otrok v posamezni ekipi (vsaj 4). V primeru manjšega števila otrok v posamezni teniški šoli ali klubu, bi zveza dovolila združevanje (vendar ne smislu okrepitve ekip).
Tekmovanja v kategoriji U9-10 so organizirana kot posamična tekmovanja s posebnimi časovnimi tekmovalnimi formati.
Obrazložitev: otroci v kategoriji U9-10 bi v zimskem času (oktober – april) igrali posamična tekmovanja, kjer bi uporabili časovni format. V določenem času (60 – 90 minut) bi otroci tekmovali z otroci iz drugih teniških šol. Celoten čas tekmovanja bi bil omejen na 2-3 ure in bi staršem omogočil načrtovanje prostega časa. Tekmovanja bi potekala na mestni ali regijski ravni (že sedaj poznamo številna satelite: gorenjski, štajerski, primorski, ljubljanski...). Ker tekmovanja ne bi bila organizirana po izločilnem sistemu ampak časovnem, bi otrokom omogočila pozitivno tekmovalno izkušnjo.
Tekmovanja v kategoriji U11-12 so organizirana kot posamična in ekipna ter potekajo preko celega leta, vendar v treh časovnih obdobjih po posebnih tekmovalnih formatih.
Obrazložitev: Tekmovanja otrok U11-12 bi potekala v treh časovnih obdobjih: januar, februar, maj – junij, avgust – september. V prvih dveh obdobjih bi otroci tekmovali posamično, v tretjem ekipno. S tem bi zagotovili: več družabnosti in zabave, vključitev večih otrok v tekmovalni sistem, teniške šole pripravili do večjega števila vključenih otrok (vsak otrok šteje, ne le bolj ambiciozni in uspešni).
Na splošno je pri tekmovanjih otrok (in tudi ostalih starostnih kategorijah) pomembno, da so dvoboji čim bolj enakovredni. Izkušnje kažejo, da rezultati 60 ali 61, ne koristijo niti zmagovalcem niti poražencem. Večje število tesnih dvobojev lahko povečamo z naslednjimi prilagoditvami:
2. Dvigniti raven igre otroškega tenisa
V kategoriji U11-12 organizirati regijske delavnice za otroke in trenerje s ciljem analize teniške igre.
Obrazložitev: zveza bi organizirala regijske delavnice, kjer bi kompetentni strokovnjaki analizirali igro otrok in trenerjem pomagali določiti dolgoročne trenažne cilje in pomagali izbrati operatorje za razvoj. S tem bi pomagali mlajšim in manj izkušenim trenerjem pri razvoju otrok. Otrokom bi povečali taktično-tehnično komeptetnost. Pri starših bi povečali zaupanje v zvezo in pokazali skrb za vsakega otroka. Ker bi vsi skupaj (otrok, trener, starš) napredovali bi zmanjšali možnosti za prenehanje ukvarjanja s tenisom. Zveza bi lahko tovrstni program tržila.
3. Izboljšati delo z otroci v teniških šolah/klubih
Predstaviti model razvoja igre trenerjem (glavnim) po klubih
Obrazložitev: V okviru programov usposabljanja trenerjev je od leta 2004 temeljna filozofija »razvoj tenisa skozi igro« (ang. game based approch/coaching). Kandidati na vseh štirih ravneh (D, C, B, A) prejmejo jasen, razdelan in konkreten primer razvoja igralcev skozi igro. Številni kandidati omenjajo težavo, da te filozofije treniranja ne morejo uveljaviti v šolah/klubih, ker vodje trenerjev delajo po zastarelih metodah. Zato je potrebno spremeniti miselnost tistih, ki so v šolah/klubih odgovorni za delo z otroci. Za vse klubske trenerje, ki delujejo z otroci in vodje trenerjev bi organizirali seminarje, kjer bi kompetetni strokovnjaki predstavili razvoj tenisa skozi igro. Zveza bi lahko tovrstni program tržila.
Klube oceniti glede na prostorski, kadrovski, programski in igralski potencial (ang. club labeling)
Obrazložitev: Leta 2014 je belgijski strokovnjak Ivo van Aken predstavil belgijski model ocenjevanja klubov. Predstavil je način, kako oceniti teniške šole/klube z različnih vidikov ter s tovrstnimi ocenami seznaniti teniško javnost. Na ta način se lahko igralci in starši lažje odločajo za izbor teniškega kluba. Klube so neodvisni strokovnjaki na osnovi zbranih objektivnih podatkov ocenili na prostorskem (igrišča, dvorana, telovadnica), kadrovskem (raven teniških, kondicijskih trenerjev, spremljevalnega osebja), programskem (vsebina, obseg programa) in igralskem (raven, starost in število igralcev-k v programu). Do leta 2015, ko sem odstopil kot predsednik strokovnega sveta TZS, nam tega projekta ni uspelo dokončati. Sledil je poskus direktorja, ki pa ga je TRK zavrnila. Razlogi mi niso znani.
Vsekakor bi ocenjevanje klubov pripomoglo k večjemu zavedanju klubov in trenerjev, kateri so parametri in kriteriji, ki določajo kakovost dela kluba na eni strani, ter igralcem-kam pomagali poiskati/izbrati pravo teniško sredino. Zvezi bi omogočili način, kako na osnovi objektivnih podatkov dolgoročno spremljati delovanje klubov.
Kar pa se tiče jakostnih lestvic, pa ni potrebno izumljati nekaj novega. Obstaja in je že dokaj razširjena sodobna jakostna lestvica, ki se imenuje UTR (ang. Universal Tennis Rating). Sprejele so jo največje teniške zveze (ameriška, avstralska, angleška...). Upošteva medsebojne rezultate in razmerja med posameznimi tekmovalci in ne posameznih uvrstitev. Pri tem upošteva tekme iz različnih tekmovalnih sistemov (nacionalni, Tennis Europe, ITF, WTA, ATP).
Zapisal sem nekaj predlogov in konkretnih ukrepov, kako izboljšati stanje v našem otroškem tenisu. Kot sem omenil uvodoma, stanje ni slabo, je pa posledica usmeritve zveze, ki na razvojnem področju že nekaj let spi. Ali lahko novi predsednik zveze to spremeni?