20. 05. 2016
Pred nekaj dnevi je študent zagovarjal diplomsko delo z naslovom Razvojna pot uspešnih slovenskih teniških igralcev. Tema je bila zanimiva, sicer nekoliko težje izvedljiva, saj je kandidat analiziiral zbrane podatke na osnovi objektivnih podatkov, kot so uvrstitve, število odigranih dvobojev, največji uspehi, poškodbe in bolezni, nastopi v Davisovem pokalu, trenerji, psiho-socialni pogoji in še kaj. Drugi podatki so bili zbrani z metodo neformalnega intervjuja z aktualnimi trenerji igralcev. Seveda je šlo za Aljaža Benedeta, Blaža Kavčiča in Grego Žemljo. Kandidat je našel kar nekaj skupnih stvari in tudi mnogo različnih poti, ki so se dogajale igralcem na tej dolgi poti do cilja, ki ga igralci še vedno želijo doseči.
Naj začnem z opisom prve od skupnih značilnosti razvojne poti. Gre za podporo družine, ki je na večjem delu poti igralce podpirala tako moralno kot tudi finančno. Podpora se je seveda pokazala na različne načine, kot so izgradnja lastnih igrišč in dvorane, zelo konsistenega in pozitivnega pristopa staršev ali do prenosa bogatih športnih izkušenj iz drugega športa na igralca.
Druga skupna značilnost, ki bi lahko imela tudi negativen predznak, se nanaša na nižjo tekmovalno uspešnost v obdobju od 14. do 19. leta. Dva od treh opazovanih igralcev sta dosegala mednarodno postavljene standarde v starostni kategoriji do 14 let, vsi pa so te kriterije izpolnili pri 19. letih, ko so že močno vzstopili v profesionalni tenis. Če pri prvi značilnosti komentar ni potreben, pa je razlaga druge mnogo bolj zapletena. Idealna razlaga padca v tekmovalnih dosežkih bi bila, da so se igralci po zaključenem obdobju »otroškega« tenisa določili za dolgo trenažno obdobje, ko bodo taktično in tehnično raven svoje igre in kondicijskih sposobnosti dvignili na višjo raven. Vendar žal ni bilo tako. Eden od igralcev se je ubadal z mnogimi tehničnimi problemi, ki so bili posledica tudi pogostih menjav trenerjev, medtem ko sta druga dva imela stabilne in dobre pogoje za delo. Vsekakor pa velja, da so vsi trije premalo nastopali na ITF mladinskih turnirjih. Žal v Sloveniji še vedno, in to stanje se še poslabšuje, igralci in igralke odigrajo največ tekem v starostnih kategorijah do 12 in 14 let. V starejših kategorijah se število tekmovanj in tekem še bolj drastično zmanjša. Optimalna razvojna pot predvideva, da se s starostjo število tekem zvišuje. Po priporočilih LTA in FFT naj bi mladinec ali mladinka pri 18 letih odigrala 70 uradnih tekem na leto. Pri nas to število dosegajo redki starejši igralci-ke, z lahkoto pa do te številke pridejo mnogi štirinajstletniki.
Tretja skupna značilnost, ki velja za vse tri igralce, je vezana na tekmovalne uspehe igralcev, ki so navkljub neizpolnjevanju »avstralskih« kriterijev, iz leta v leto ter iz obdobja v obdobje napredovali. Vse to sa samo še bolj potrjuje, da je dolgoročna pot teniškega igralce in igralke maraton in v nobenem primeru tek na 100 metrov. Vsi trije naši uspešni igralci so vztrajali tudi po 19. in 20. letu, medtem, ko se je v preteklosti dogajalo, da se je teniška pot igralcev končala že pred osemnajstim letom.
Četra skupna značilnost, ki zopet ne kaže najbolj pozitivne slike razvoja so poškodbe in bolezni. Navkljub temu, da je eden od igralcev že »genetsko« močan, ni imel resnih težave s poškodbami, pač pa z boleznijo. Druga dva igralca sta imela kar nekaj težav s poškodbami, ki so najbrž imele različne vzroke: od (pre)velikega obsega specifičnih treningov, do »genetskih« predispozicij in neoptimalne tehnike, ki je poudarjala preveliko uporabo zapestja. Kaj se lahko naučimo iz analize razvojne poti je, da je potrebno upoštevati »genetske« predispozicije igralcev-k ter v obobju pubertete namentiti ogromno časa kondicijski pripravi.
Peta skupna značilnost se nanaša na osebnostni razvoj, ki je po mojem mnenju odločilen ter je največkrat odločilen pri tem, ali je igralec uspešen ali ne. Gre za razvoj misli, razmišljanja in delovanja (obnašanja). Znani športni psiholog ta koncept imenuje 9. Devet dni potrebuje športnik, da nadzoruje svoje misli ter negativne zamenja s pozitivnimi. V devetih tednih misli (pozitivne ali negativne) prerastejo v razmišlajanje. In devet mesecev igralec potrebuje, da razmišljanje spremeni v obnašanje. Seveda ta preobrazba traja skoraj leto in na tej poti igralca vsak dan čakajo številni izzivi, ki ga odvračajo od cilja. Le mnogi lahko ta proces zaključijo z ustreznim delovanjem oziroma obnašanjem.
Šesta skupna značilnost je res skupna. Tako kot je bilo pomembmo, da so naša »zlata« dekleta imela eno drugo, enako velja za fante. Tekmovalnost, ki se je izrazila v vsakodnevnih treningih in tudi v tipično »slovenceljski« maniri – če lahko sosed, lahko tudi jaz, je fante vlakla naprej. Vsekakor pa se morata dva, in tudi vsi ostali, ki prihajajo, zahvaliti enemu. Tistemu, ki je prvi presegel magično mejo. Ta je naredil veliko korak za slovenski moški tenis.
In na koncu še odgovor na zgoraj zastavljeno vprašanje. Predno odgovorim, naj navedem tri primere. Prvi se nanaša na dokaj znano zgodbo, da je Novak že zelo zgodaj (tam nekje pri dvanajstih) in javno izjavil, da bo številka ena v svetovnem tenisu. Druga takšna zgodba se naša na treniranje v akademiji Niki Pilića, ko je na vprašanje Nikije soproge, zakaj gre na igrišče pol ure prej, odgovoril, da zato, da se bo dobro ogrel, ker ne misli svoje kariere tvegati zaradi poškodbe. Potem, ko je Pilić v svoji dalmatinski maniri nekoliko zamudil na trening, pa ga je Novak prosil, da naj na trening ne zamuja, ker sicer on ne bo postal najboljši na svetu. Tretji primer pa se nanaša na konkretne izkušnje in razlike med našimi in srbskimi igralci in igralkami. Medtem, ko se naši igralci-ke pogosto ne moraje niti sami odločiti, kaj bi radi počeli na trenigu, imajo srbski zelo jasne cilje, v te cilje verjamejo in jih tudi vsak dan živijo ter izpolnjujejo. Pri tem kar delajo, vztrajajo tudi ko je težko. Klubujejo številnim pritiskom trenerjev, staršev..., ter na svojo pot gledajo s kritčno distanco. Od trenerjev zahtevajo več, postavljajo vprašanja ter spoštujejo njihovo delo. Sami iščejo informacije, rešitve in so samoinciativni. Vse to lahko opišemo kot determiniranost*.
*Najbrž ni naključje, da je v SSKJ (Slovar slovenskega knjižnega jezika) determiniranost povezana tudi z brezupom.