Bedenexit

Za kolumno, ki jo pravkar berete, je “kriva” Saša Verčič, točneje njen komentar “Kam slovenski tenis”, ki je bil objavljen v časniku Delo. Seveda je novinarkino vprašanje popolnoma na mestu, tako časovno kot vsebinsko. Podobno vprašanje sem si zastavil že septembra 2007, ko sem napisal kolumno “Qua vadis, slovenski tekmovalni tenis?”. Ko sem pred začetkom tokratnega pisanja, kolumno ponovno prebral, sem ugotovil, da je šel slovenski tekmovalni tenis skozi obdobje vzpona in ponovnega padca.

Kaj se je zgodilo, v tem času najbolje ponazori, če omenim nekaj najbolj pomembnih mejnikom, ki sva jih s Tonetom Grosmanom, predstavila v predavanju na osemnajsti trenerski konferenci z naslovom “Analiza slovenskega tekmovalnega tenisa od 1992 do 2012«.

• 1992 – prvi nastop ekipe FC, uvrstitev v polfinale 1. EA skupine
• 1993 – 2. mesto na svetovnem prvenstvu fantov do 14 let
• 1993 – prvi nastop DC ekipe v 3. EA skupini
• 1994 – uvrstitev DC ekipe v 1. EA skupino
• 1995 – 1. mesto na svetovnem in evropskem prvenstvu deklet do 14 let
• 1996 – 1. mesto na svetovnem in evropskem prvenstvu deklet do 16 let
• 1997 – 1. mesto na svetovnem prvenstvu deklet do 18 let
• 1997 – 1. mesto na evropskem prvenstvu deklet do 16 let
• 1999 – uvrstitev ekipe FC v 2. svetovno skupino
• 2001 – uvrstitev DC ekipe v 1. EA skupino
• 2001 – 4. mesto na svetovnem prvenstvu fantov do 14 let
• 2004 – 1. mesto na evropskem prvenstvu deklet do 18 let
• 2001 – 2. mesto na evropskem prvenstvu fantov do 14 let
• 2003 – uvrstitev ekipe FC v 1. svetovno skupino
• 2004 – nastopanje ekipe FC v SS (Rusija, ZDA)
• 2005 – 2. mesto na evropskem in 4. mesto na svetovnem prvenstvu deklet do 14 let
• 2008 – 1. mesto na evropskem prvenstvu fantov do 18 let
• 2011 – 3. mesto na svetovnem in 4.mesto na evropskem prvenstvu deklet do 14 let
• 2011 – 5. mesto na skupni lestvici Tennis Europe
• 2011, 2012 – uvrstitev DC ekipe v četrtfinale 1.E A skupine
• 2013 – 3. mesto na evropskem prvenstvu deklet do 16 let
• 2014 – 3. mesto na evropskem prvenstvu deklet do 16 let.

Predno se posvetim kolumni in jo povežem s pomenljivim naslovom, pa še nekaj zaključkov iz omenjenega predavanja:

• Da ima naš nacionalni tekmovalni sistem preveč tekmovanj v kategoriji do 12 let in 14 let ter premalo tekmovanj za igralce in igralke do 18 let ter za člane in članice
• Da je za tekmovalno uspešnost pomembna visoka tekmovalnost, konkurenca in mednarodna primerljivost znotraj posamezne starostne skupine
• Da je najbolj kritično obdobje, prehod iz mladinskega v profesionalni tenis
• Da obstaja obdobje treniranja (do 16 let) in obdobje tekmovanj (od 16 let dalje)
• Da je pomembno ustrezno število tekmovanj po 16. Letu (priložnosti), turneje in treniranje na turnejah
• Da so uspešni tako igralci-ke iz klubskih programov kot tudi individualnih projektov
• Da je vloga TZS: nuditi strokovno podporo, omogočiti pridobivanje znanja, izkušanj in veščin trenerjev ter ustvariti sinergijo dela igralcev-k, klubov in TZS.

Predavanje se zaključi, da je razvoj slovenskega tekmovalnega tenisa odvisen od:

• Ustreznosti strategije dela strokovnega sveta
• Usklajenosti in povezanosti dela igralcev-k, klubov in TZS
• Transparentnosti in poštenosti delovanja vseh vpletenih.

V kratkem komentarju tekmovalnih dosežkov bi poudaril, da so ekipni dosežki vezani na »izjemne« generacije posameznic ali posameznikov (1993: Kraševec, Gregorc, Berendijaš; 1994-2004: Srebotnik, Pisnik, Matevžič; 2001: Kavčič, Ocvirk; 2005: Kolar, Šrimpf, Razboršek, Leljak; 2008: Rola, Ternar, Kočevar Dešman; 2011-2012: Žemlja, Kavčič, Bedene); 2011, 2013: Zidanšek, Potočnik, Pislak;. Iz rezultatov je razvidno, da vsem generacijam ni uspel preboj v profesionalni tenis, navkljub temu, da so bili v mladinskih kategorijah konkurenčni kot posamezniki ali ekipe.

S tekmovalnega vidika je imel slovenski tenis od leta 1992 dva viška. Pri dekletih v času generacije Srebotnik, Pisnik in Matevžič, pri fantih z ekipo Žemlja, Kavčič in Bedene. Po tem sta bila nadpovprečno uspešna le še dva »osamelca«, Hercog in Rola, sicer samo na začetku spremljana s strani Kajtazovičeve, Ternarja, Kočevar Dešmana.

Analiza uspešnosti pokaže tudi na pozitivno povezavo višine finančnih sredstev vloženih v razvoj mladih igralcev-k, načinom »investiranja« sredstev v igralce ter števila dni skupnih priprav in treningov. Po letu 2008 so se sredstva za reprezentance stalno zmanjševala. V tem času smo iz sofinanciranja mednarodnih tekmovanj, prešli na razvojne turnirje, za katere smo vodilne igralce in igralke izbirali na osnovi Mc Crawovega modela, ki temelji na 25-letni analizi mednarodnih rezultatov mladih igralcev.

Zato so ugotovitve Verčičeve o tem, da slovenski tenis rezultatsko in organizacijsko še ni bil tako nizko, popolnoma pravilne. Moje videnje znižanja dosežkov je v usmeritvi TZS, ki je iz strokovne organizacije, ki so ustanovili klubi, da nadgradi klubsko delo v organizacijskem, tekmovalnem, strokovnem, trenerskem, promocijskem in marketinškem področju, od vsega naštetega ostalo samo še promocijsko in marketinško. Medtem ko obseg sredstev za slednji področji stalno narašča, čeprav zveza od prihoda Krušiča stalno varčuje in javno ne objavi razlogov in višine dolga, se sredstva za reprezentance stalno znižujejo.

Predsednik SS, ki v nasprotju s statutom opravlja volontersko funkcijo profesionalno, saj ni jasno, kaj je delo predsednika SS in kaj kapetana mladinskih reprezentanc. Upravni in nadzorni odbor se nista jasno in javno opredelila do moje samoprijave, kjer naj bi  bil kršen statut, zaradi vključitve Senice in Šporna v delo Strokovnega sveta. Por je funkciji združil in se za kapetana mladinskih reprezentanc izvolil kar sam, brez razpisa, ob pomoči šestih članov sveta, ki pri nobeni točki dnevnega reda v novem mandatu še niso glasovali drugače kot 7-0. V nasprotju z uredbo se javna sredstva, namenjena za reprezentance, ne porabljajo za programe, za katere se je zveza prijavila na razpisu, pač pa jih zveza »hrani« za druge projekte. Denar se izbranim igralcem in igralkam deli brez kriterijev, celo tistim, ki so prenehali trenirati in tekmovati. Nadzorni odbor, ki sliši na ime »notebook in zbornik«, pa nič. Ugotavlja, da je vse v najlepšem redu, čeprav bi že zdavnaj moral preveriti, kam je šla in kam gre gotovina, ki jo igralci in igralke vplačujejo za mednarodna tekmovanja. Za mednarodna tekmovanja igralci in igralke še vedno participirajo 100 EUR, vendar po novem krijejo še lastne stroške, kar v preteklosti ni bila praksa. Tako se lahko zgodi, da če so igralci in igralke manj uspešni, iz te aktivnosti TZS, celo služi na račun igralcev. Seveda pa je zelo pomembna podpisana pogodba, ki je po mnenju številnih pravnih strokovnjakov posebnost v športnem pravu, saj za minimalen vložek zveze igralca in igralko veže doživljenjsko. Pomembno je tudi sporočilo, ki ga prejme igralec in igralka, klub in starši, da je TZS v igralca in igralko, ko ob nastopu na določenem tekmovanju, vložila 53 EUR, na drugi strani pa je igralec plačal bivanje in prehrano za šest dni, prijavnino, masažo in napenjanje. Seveda je takšna organizacija smešna, če ne že tragikomična. In tudi meni, gre pri tem samo še na smeh.

Za zaključek pa še komentar naslova. V članku Verčičeva omenja Aljaža Bedeneta in vložek TZS v višini 2.500 EUR. Tudi to je smešno, in sicer trikrat, prvič sama višina zneska, drugič, da se ga sploh omenja in, da zveza sploh ne ve, kako je podpirala Bedeneta. Seveda, da ne bo pomote, se je najprej treba zavedati, da je pomoč igralcem in igralkam pri njihovem razvoju, temeljno poslanstvo zveze, ki so ji ga klubi kot ustanovitelji zveze, naložili. Takole na hitro lahko zvezi pomagam, da izračuna, koliko je dejansko vložila v Bedeneta. Še prej pa opozorilo, da je bilo vlagateljev več: najprej starši, potem sponzorji, ki jih je našel oče, nato TK Šport plus, potem TK Kolektor Idrija in Stojan Petrič, ki je klubu pomagal z donacijami, potem TZS, ki je z javnimi sredstvi pokrivala reprezentančne nastope, mednarodna tekmovanja, priprave in treninge, testiranja, potem zopet TZS, ki je nagradila igralca za nastope za DC ekipo in skozi projekt sofinanciranja mednarodnih tekmovanj, nato teniški klubi, ki so s članarinami pomagali zvezi, da organizira tekmovalni sistem, usposabljanja sodnikov in trenerjev, potem TK Kolektor Idrija in TD Slovan, kjer je bila plača Aleša Šporna in Igorja Roriča v 80 % sofinancirana s strani ministrstva oziroma projekta nacionalne panožne športne šole in je bila zato vadnina nižja, ter najbrž še kdo, na koncu pa Aljaž Bedene sam, ki je del nagrad s profesionalnih tekmovanj vložil v svoj nadaljnji razvoj.

Temeljni razlog za »Brexit« je bil občutek ljudi, da živijo slabše in, da je zato kriva tudi EU, za »Bedenexit« pa je bil eden od razlogov tudi neprimeren odnos TZS do igralca.