06. 09. 2020
Tokratna kolumna bo osebno izpovedna. S trenerji in predvsem igralci in igralkami želim deliti svoje izkušnje, ki sem jih pridobil v zadnjih treh letih. Gre za dokaj zanimivo in v naših prostorih manj obravnavano področje, o katerem vsi veliko govorijo, manj pišejo in še manj prakticirajo. Pisal bom o delu z nadarjenimi mladimi igralci in igralkami, ki želijo uspeti v svetovnem mladinskem tenisu.
Glede na sedanje standarde dolgoročnega razvoja mladih igralcev in igralk je uspeh na mladinski jakostni lestvici pogoj za uspeh v poklicnem tenisu. Kako visoka naj bi bila ta uvrstitev, obstaja, kar nekaj objektivnih podatkov. Najbolj znana je študija Avstralca McCrawa, ki je pri moških ugotovil, da v povprečju potrebujejo 4.6 leta, da se iz mladinske kategorije prebijejo med 100 najboljših igralcev na ATP j.l., da so v povprečju takrat stari 22.3 leta, da so v mladinski kategoriji odigrali 110 dvobojev in 36 ITF turnirjev in pri tem zmagali 3.3 krat več dvobojev kot izgubili. Pri ženskah je slika podobna. Za vstop med 100 najboljših poklicnih igralk potrebujejo 4.9 leta in so takrat stare 21.6 leta. Odigrajo 119 mladinskih dvobojev in 35 turnirjev in pri tem zmagajo 3.6 krat več dvobojev, kot izgubijo. Pri osemnajstih letih so imeli igralci v letnem načrtu 12 tednov rezerviranih za razvoj, 26 tednov za tekmovanja in 8 za počitek.
Kako je bilo z uspešnimi mladinkami in mladinci pri nas. Najbolj uspešni sta bili Katarina Srebotnik in Tina Pisnik, ki sta bili prva in druga na mladinski j.l. Visoko na lestvici so bile tudi Maja Matevžič, Polona Hercog, Andreja Klepač, Nastja Kolar, Kaja Juvan in Nika Radišič. Pri fantih prav v vrhu mladinskega tenisa nismo imeli nobenega igralca, so se pa vrhu približali Luka Gregorc, Blaž Kavčič, Aljaž Bedene, Grega Žemlja in Blaž Rola.
Sedaj pa k osebni izkušnji in tistim vrednotam, ki jih morata imeti igralec ali igralka ter trener, da so zgoraj opisani dosežki mogoči. Vse skupaj lahko opišemo z eno besedo: profesionalizem. Ki pa je na žalost preveč ohlapna, da bi bila lahko v pomoč. Zato sem profesionalizem razdelil na tri vrednote, ki jasno povedo, kako se morata trener in igralec-ka obnašati. Gre za odgovornost, samoiniciativnost in samorefleksijo.
Odgovornost se kaže v vseh aktivnostih, ki jih na dnevno počneta trener, igralec in igralka. Za trenerja to pomeni, da ima za igralca-ko pripravljen letni načrt tekmovanj in treningov, tedenske načrte, da zagotovi ustrezna igrišča, sparinge, rekvizite, da na treninge prihaja točno in da na treningih ustvarja pozitivno in delovno vzdušje. Poleg tega, da igralca-ko spremlja tudi izven teniškega igrišča, na vseh ali večini tekmovanj, da poskrbi za ukrepanje, če se je igralec ali igralka ne obnašata, kot potrebno. Na osnovi izkušenj zadnjih treh let, osebno menim, da je prav ta netrenažni del enako ali celo bolj pomemben, kot trenažni. Če igralec ali igralka ne živita športno, imata ustrezno prehrano, na treninge občasno zamujata ali nimata dovolj loparjev, potem je odgovornost trenerja, da ukrepa. Ukrepa sta lahko samo dva načina: stalno spremljanje in hitro izboljšanje stanja ali prekinitev sodelovanja. Pri neodgovornem obnašanju igralca ali igralke je možna samo ničelna toleranca.
Druga pomembna izkušnja se navezuje na izvajanje treningov s strani več trenerjev. Če treninge izvaja več trenerjev, potem vedno prihaja do različnega vrednotenja izvajanja treningov, kar lahko vodi v zniževanje standardov ali na drugi strani zmedenost igralca ali igralke oziroma, kar je najslabše iskanje bližnjic.
Tretja ugotovitev je vezana na spremljave na turnirjih. Tudi to je področje, ki je izjemno pomembno in lahko v določenih trenutkih pomeni velik razkorak med možnimi in dejanskimi rezultati. V kolikor gre za nadarjenega igralca-ko je edino možno, da osebni trener opravi večino (90 %) vseh aktivnosti od načrtovanja, organizacije, izvedba do nadzora treningov, usklajevanja različnih vrst treningov in strokovnjakov (kondicijski trener, fizioterapevt) ter spremljav na turnirjih. Osebna pozitivna izkušnja je enoletno sodelovanje z Nikom Razborškom v sezoni 2006-2007, kjer sem v enem letu manjkal samo na treh treningih in nisem videl enega dvoboja na Bergantovem memorial. Osebna negativna izkušnja pa je sodelovanje z igralci v zadnjih treh letih, kjer tega pogoja nisem izpolnil. Torej, v prihodnje bom temeljito razmislil, predno se bom lotil dela z nadarjenim igralcem-ko, ki imata mednarodne ali celo poklicne cilje.
Samoiniciativnost je naslednje vrednota, ki se v večji meri nanaša na igralca-ko, manj na trenerja. Ker govorim o lastnih izkušnjah z igralci in igralkami, starimi petnajst let, in več, potem je samoiniciativnost ključna vrednota. Kaže na visoko mero igralčeve ali igralkine notranje motivacije, visoke izvedbene in tekmovalne cilje ter tudi samostojnost. Samoiniciativen igralec in igralka išče lastne rešitve na vseh področjih treninga. Ta vrednota se kaže že pri analizi in odnosu do tekme. Igralec in igralka, ki po tekmi ne najde vzrokov za zmago ali poraz, ki nima objektivne slike o tem, kaj se je dogajalo med tekmo in stalno išče izgovore izven sebe, takšen igralec ali igralka ne gre po pravi poti. Samoiniciativni igralci ali igralke naredijo korak dlje, in sicer tako, da na osnovi analize tekme predlagajo lastne rešitve. Kot trener ITF ekip sem imel možnost delovati s takšnimi igralci-kami. Dober primer je Richardas Berankis, ki je po vsaki tekmi, ne glede na to, ali jo je dobil ali izgubil, želel še trening s posebnimi cilji. Drugi primer je Grigor Dimitrov, ki je po izgubljeni tekmi na turnirju, ki se je igral na pesku, sam našel igrišče s trdo podlago in se začel pripravljati na naslednji turnir. Mimogrede, Grigor, kot mlad igralec ni ravno slovel kot najbolj vzoren. Na drugi strani je trener, ki mora samoiniciativnost pokazati pri stalnem iskanju novih pristopov, rešitev, vaj, navodil, komunikaciji. Po določenem času se igralec ali igralka in trener preveč navadita drug na drugega, zato so vsakršne spremembe dobrodošle in nujne.
Samorefleksija je po mojem zadnja od pomembnih vrednot, ki jih mora imeti mlad teniški igralec-k. Mogoče jo bo kdo enačil s samoiniciativnostjo, vendar je po mojem bistveno bolj kompleksna. Od samoiniciativnosti, ki pomeni željo, da nekaj izboljšam sam, samorefleksija pomeni: temeljit razmislek o vseh kar igralec, igralka ali trener počneta. Gre za stalen miseln proces in samospraševanje, ali je pot, po kateri oba skupaj stopata, prava. To ne pomeni, da igralec, igralke in trener dvomita v to, kar počeneta, ampak ravno nasprotno, želita stalno izboljševati ter nadgrajevati proces treniranja na in izven igrišča. Dober primer samorefleksije je pri naših igralcih, je Blaž Kavčič, ko je angažiral romunskega igralca in trenerja Adriana Voinejo, ki mu je pomagala narediti skok vrh poklicnega tenisa. Po mojih zadnjih izkušnjah z mladimi igralci-kami, se vse prevečkrat dogaja, da so igralci in igralke pri nas pasivni in le slepo sledijo trenerjem. Ne razmišljajo, da obstaja tudi možnost, da trener nekaj ne dela prav ali da dela tako, kot ustreza njemu.
Pri slednjem pa že posegam na širše področje, vzgoje staršev in situacije v družbi, ki ne želi ljudi, ki razmišljajo z lastno glavo.
Zaključki kolumna lahko strnem v naslednja navodila: