05. 06. 2025
Včeraj zvečer sem se vrnil iz Stuttgarta, točneje Ditzingena, ki je nekaj kilometrov stran. Skupaj z njihovimi trenerji smo organizirali teniški kamp za otroke, prvo in drugo člansko žensko in moško ekipo ter njihove trenerje.
Najprej pa pojasnilo naslova. V podkastu “Jajca”, ki ga Anja Zag Golob na žalost, ne objavlja več, je pred letom ali več zapisala nekako takole. V Švici ljudje ne hitijo, ko pristanejo na letališču v Zürichu. Razlog je dokaj preprost. Ker zagotovo vedo, da ko bodo prevzeli prtljago in odšli proti želežniški postaji, na vlak ne bodo čakali več kot 10 deset minut, ki bo, včasih do sekunde natančno, prispel in odpeljal s postaje. In kako povezati delovanje prometa s tenisom. Zelo preprosto, gre za povezovanje številnih elementov, kot so infrastruktura, zaposleni, pravila igre in uporabniki storitev. In slednji morajo zaupati v delovanje sistema. V Nemčiji se veliko ljudi vozi na delo z vlakom, pri nas vsak s svojim avtom. V Nemčiji igralci in igralke trenirajo, se družijo, delajo domače naloge v klubu, pri nas pa narašča število individualnih družinskih projektov. Za skupno delovanje v klubu je potrebno zaupanje ljudi v sistem, teniško zvezo, klube, teniške sodnike in trenerje. Ker tega pri nas ni, zato vsi želijo uspeti sami in kot sem že mnogokrat napisal, na novo izumiti tenis.
Predsednik TC Ditzingen je bivši teniški igralec in sedaj zelo uspešen poslovnež, me presenetil z njihovo vizijo dela. Dejal je: “Mi nočemo vzgojiti nemškega prvaka v mladinski kategoriji. Ne. Prvič zato, ker nam najbrž bo uspelo v naslednjih 50 letih in drugič, ker nas to preprosto ne zanima. Zanima nas, kaj se bo v tem zgodilo z ostalimi 200 otroki, ki so del našega programa, če se bomo posvetili samo enemu igralcu. Zato je naša vizija, da pomagamo razviti svoj teniški potencial čim večjemu številu mladih teniških igralcev in igralk. Torej ne želimo pomagati enemu, ampak 20 ali 30 igralcev in igralkam. In te osebe bodo ostale del kluba in v prihodnje pomagale na različnih področjih, od organizacije in vodenja kluba, trenerskega dela, organizacije tekmovanj, lig, teniških kampov, družabnega življenja, iskanja sponzorstev, vodenja računovodstva in finančnih storitev. Skratka, klub kot celota bo deloval naprej.”
Trenutno ima klub 8 zunanjih in 2 pokriti igrišči, kjer igra 600 članov vseh starosti. Imajo tri moške in ženske ekipe, potem pa vse kategorije od 35 let, 40, 45, do 60 letnikov. Seveda v ligaških tekmovanjih nastopajo tudi vse mladinske ekipe od 12 let dalje. Vse te ekipe imajo tudi organizirane skupne treninge, nekateri trenirajo še individualno. Za ekipe in posameznike tudi redno organizirajo teniške priprave v tujini ali doma. V klubu delujejo 3 teniški trenerji, ki so redno zaposleni in usmerjajo delo ostalih teniških trenerjev. Predsednik je zaključil, da se mu zdi takšen sistem trajnosten, zasnovan široko in družbeno odgovorno ter, da s takšno vizijo lažje tudi prepriča mestne oblasti in sponzorje, da finančno in na druge načine pomagajo klubu.
In kako je pri nas? TZS je sprejela sklep s katerim se lahko v zvezo včlani, citiram: “Teniški klub, akademija, društvo, sekcija z največ dvema registriranima članoma pri TS”. In pred koncem zdravorazumsko vprašanje, kakšen pa je klub, akademija, društvo ali sekcija z dvema članoma.
Od leta 2012, odkar sta v teniško zvezo vstopila Gregor Krušič in Marko Por, se je dogajalo ravno to, finančno so se nagrajevali posamezni dosežki, niso se spoštovale etične in športne vrednot, obveščali so se starši in njih se je na okroglih mizah spraševalo, kje najti rešitve, zato so bile rešitve nesistemske, ozkoglede, nestrokovne in osebne. Skratka, s slovenski tenis sta vpeljala norost, vsi drugi pa smo to nemo opazovali.
Ali obstaja zdravilo za slovensko teniško norost in kdo ga bo poskušal najti?
Slika, ki predstavlja vsebino bloga je simbolična. Se opravičujem Nicku Kyrgiosu, če sem ga užalil, ker ni ne Nemec, ne Slovenec.