28. 08. 2008
Zadnjih nekaj tednov je zletelo kot bi mignil. Vsak teden nov klub, nov hotel, novi obrazi igralcev, trenerjev, sodnikov, turnirskih direktorjev. Sedaj smo na zadnji postaji ITF/Tennis Europe U14/U16 teama, v nemškem Renningenu/Rutesheimu, kjer poteka eden najbolje organiziranih turnirjev te serije. Za to je prav gotovo zaslužen uglajeni in zelo prijazni Peter Rohsmann, s katerim sva v zadnjih letih postala dobra prijatelja.
Skupaj z njim in še drugim trenerjem Igorjem Šarićem razpravljamo o tenisu, razvoju igrakcev, turnirjih, Davis cupu in še o čem... Z Igorjem nadaljujeva temo o DC in ko mi pripoveduje zgodbe iz zakulisja hrvaške ekipe za Davisov pokal v zadnjih dveh desetljetjih, so zgodbe zelo različne, od takšnih, ko ti »gredo kocine pokonci«, do primerov spletk, sprenevednja, zakulisnih dogovorov, dramatičnih preobratov in številnih primerov nenačelnost, pa do abusrdnih situacij in skrajno smešnih primerov »strokovnih« in starševskih odločitev.
Ob tem se spomnim, na dogajanja pred 15 leti v našem moškem tenisu, ki imajo iste vzorce, samo akterje so zamenjale osebe, ki se gredo »ping-pong«, nosijo črn klobuk, ljudje z astronomskimi telefonskimi računi, prodajalci avtomobiskih rezervnih delov in gimnaziski maturantje. Amapak za takšne »bolj temne« teme je še čas, saj naša dekleta in fantje napreduje. Le tako naprej Luka, Andreja, Polona, Blaža (K. In R.), Rok in ostali...
Sedaj pa k tokratnemu vprašanju.
V začetku 90 let je Janina Erhart prva odšla na študij v ZDA, točenje v Atlanto. Z njeno pomočjo je potem tja odšel Denis Topčič, za njim pa Mitja Pavlinič ter Tadej Šenk. Potem se je odprlo. Naštel bom samo nekaj imen slovenskih igralk in igralcev, ki so študij in tenis, nadaljevali onkraj luže.
Verjetno bomo koga izpustil, kar niti ni važno. Kot boste videli, jih je kar nekaj: Borut Martinčevič, Blaž Jurjec, Saša Pirc, Matej Nemec, Gregor Krušič, Matic in Žiga Šulin, Tjaša Jezernik, Alenka Ovin, Mateja Podgoršek, Luka Sardoner, Ajda Klevišar, Katja Kovačič, Matija Zgaga, Aleš Švigelj, Matic Omerzel, Breda Kovač, Kaja Smole, Nejc Smole, Nina Knavs,Tina Klemenc, Nejc Podkrajšek, Bojana Ducanovič, Grega Teraž, Diana Nakič...
Mogoče poznavalci ne pozanete vseh naštetih, zagotovo pa prepoznate kar nekaj reprezentank in reprezentantov. Mogoče najprej, moje mnenje o tem, zakaj so odšli tudi tisti, ki so bili v slovenskem vrhu.
Prav gotovo gre za neke vrste, psihološko slepo ulico, s katero se srečajo vsi igralci in igralke, vsaj enkrat v svoji karieri. Najpogosteje se to zgodi ob prehodu iz mladinskega (otroškega) v profesionalni (gladiatorski) tenis. Mnogi na ta skok niso pripravljeni, dovolj dobro opremeljeni, nimajo dovolj rezerve potenciala, denarja, motivacije... Zato se pred njimi pojavi Veliki kanjon, za katerega premagovanje nimajo niti znanja, motivacije, denarja, želje... Zato se odločijo za bolj varno in zanesljivo pot. Oddidejo na študij v ZDA, kjer jim najbolj »demokratična« država ponudi sobo, hrano, študij in soliden teniški program. Večina si mora plačati le povratno karto.
Teniški programi so si po pripovedovanju igralcev in igralk, s katerimi sem sodeloval v preteklosti, zelo različni. Tako po kakovosti, vsebini, usmeritvi, obsegu dela, kvaliteti trenerskega dela... Vsem je skupno, da je tenis pomemben, toda študij je prvi. V primeru nazadovanja na študijskem področju, se hitro sestanejo igralec, tutor, profesor predmeta in trener, ter naredijo načrt za rešitev študijskega problema. Zato je tenis vedno v drugem planu.
Teniški programi so v nekaterih primerih zelo kvalitetni, trenerji izkušeni in poznajo tenis. Organizaran je tudi kondicijski trenering, dodatna prehrana in druge aktivnosti. V določenih primerih pa so programi zelo povprečni, katere vodijo tudi trenerji, ki »nimajo pojma« - uporabil sem besede igralcev, ki so bili vključeni v te programe.
Vsekakor je eden od zaključkov lahko naslednji: Če želite uspeti v tenisu, potem ne smete odditi na študij v ZDA. Saj so programi usmerjeni v to, da igralci zaključijo študij, mimigrede pa dvignejo ugled univerze v športnem smislu.
Do sedaj se po mojim informacijah še ni zgodilo, da bi nekdo v teniškem smislu v ZDA naredil izjemen skok. Tudi tisti, ki so bili člani DC ali FC ekipe, so bili tam uspešni, niso pa napredovali na ATP ali WTA j.l.
Za tiste, ki pa »profi« ambicij nimajo, je študij v ZDA odlična priložnost, saj bodo doštudirali v 4 letih, odlično osvojili angleščino, si razširili obzorja, se naučili samostojnosti, potem pa imeli možnost izbrati magistski študij ali pomagati kot pomočnik trenerja univerzitetne ekipe.
Torej tisti, ki razmišljate o odhodu v ZDA, premislite kaj sploh želite v tenisu, oziroma v življenju nasploh. Za večino, je odločitev o odhodu primerna, čeprav je to slabo za slovenski tenis, saj so takšni igralci in igralke za nas in naše klube izgubljeni. Sicer pa, če bo na volitvah zmagal Barack Obama, potem bo študij v ZDA, mogoče še bolj prijetnejši.
Za tiste z jasno izraženimi »profi« ambicijami, pa ostaja naša slovenska realnost. Nekdo bo moral dokazati, da je možno, osebno verjamem, da se da.