11. 04. 2008
Tisti, ki v vsaki stvari vidijo zaroto, bodo rekli, poglej na tako pomembno kolumno smo čakali kar od oktobra 2008. Zamuda ni bila namerna, pač pa posledica obilice dela. No, ne glede na to, ali mi verjamete ali ne, kolumna je sedaj tu.
Za uvod naj zapišem, da se moje dojemanje tenisa in treninga nenehno spreminja, zato tisto, kar sem uporabljal lansko leto, je letos že spremenjeno, nadgrajeno, izboljšano. To verjetno nekateri težko razumejo, ker vse, tako osebe, življenje, tenis..., dojemajo vedno enako, oziromo jih vidijo kot neko konstanto. Sam sem pri pogledu, razmišljanju in delovanju veliko bolj dialektičen. Takšno razmišljanje je pri tenisu zelo pomembno, saj je to igra, ki je tudi zelo dialektična, dinamična, stalno spreminjajoča, kjer spreminjajo pogoji, igralci, podlage, časovni pasovi...
Kar pa se tiče teniškega treninga, pa izhajam iz tega, da igralci pogosto trenirajo ogromno stvari, ki nimajo nobene zveze z dogajanji na igrišču. To pomeni, da je v treningu ogromno balasta, ki igralcem ne pomaga, da bi bili res boljši. Zato pogosto slišim komentarje trenerjev, ki pravijo: igralec rabi samo še nekaj časa pa bo osvojil oziroma izpili ta in ta udarec, ali pa, igralcu manjka še toliko in toliko pravilnih ponovitev pa bo pripravljen ali tale udarec je treba nadrilat pa bo. V takšnih primerih se spomnim očeta mariborskega igralca Sergeja Majhna, v devetdesetih zelo izpostavljenega pravnika, ki je pogosto dejal: »Tenis ni sekanje drv«. In še kako prav je imel.
Zato bi kot temeljno izhodišče uporabil trditev, da teniški igralec na treningu ali tekmi nikoli ne udari dveh enakih žog. To se sklada tudi z idejo oziroma pristopom, o tenisu kot igri odprte motorične zanke, kjer se pogoji stalno spreminjajo in zato od igralca zahtevajo prilagajanja na različne pogoje. O tem bom napisal še nekaj stvari malo kasneje.
Sedaj pa na nasvete, kako lahko za 100% povečate učinkovitost teniškega treninga.
Nasvet št. 1: Trenerji analizirate igralni stil vašega igralca
Še včeraj smo govorili o štirih igralnih stilih: vsestranski igralec (Pete Sampras), igralec servis mreža (Tim Henman), obrambni igralec (Sergi Burguera) in napadalec z osnovne črte (Nadal % co.). Do danes se je ohranil le en igralni stil – napadalec z zadnje črte (ang. agressive baseliner), ki pa ima številne izpeljanke. Danes so vsi igralci napadalci, vsi želijo voditi igro, vsi želijo doseči prisiljeno napako tekmeca, neposredno točko (viner ali stringer), vsi želijo dominirati in točki biti aktivni. Danes na najvišjem nivoju neprisiljenih napak praktično ni več.
Zato si morata trener in igralec odgovoriti na naslednja vprašanja. Ali rad igram kratke ali malo daljše točke? Na kakšen način uporabljam svoj servis? Samo za začetek igre v ravnotežju, želim prevzeti pobudo, odpreti igrišča, odigrati visok servis na tekmečev bekend... Kaj želim narediti z reternom? Možne rešitve so enake kot pri servisu. Kaj so moja glavna orožja, temeljne igralne situacije, kaj želim narediti na zadnji črti? Tukaj je palete možnosti velika in jo je potrebno analizirati z vidika trenutnih sposobnosti, zmožnosti, znanj, izkušenj... hkrati pa tudi z vidika igranja v prihodnje. Pomembno je, da razumemo, da pri teniškem treningu vedno stvari izvajamo za jutri in ne za danes. Na zadnji črti je pomembno, da najdete načine kako boste napadalni? Ali bo to tempo igra, visok lok z veliko rotacije, odpiranje igrišča, zgodnje udarjanje žoge, igranje globokih žog, igranje levo desno, uporaba forhenda na zadnji črti, izkoriščanje krakih žog, prestrezanje žog s spin volejem ali volejem. Ali pa našteto v kombinaciji.
Žal o igri na mreži ne morem napisati kaj veliko, ker je igralcev, ki trenutno igrajo na mreži, izredno malo. To velja za vse kategorije in ravni igre. Za pisanje o razlogih zato, pa bi potreboval celotno kolumno. No, vsekakor je potrebno igri na mreži posvetiti določen del treninga. Predvsem v smislu, zgodnjega prepoznavanja kratkih, počasnih, višjih žog, igranja v najvišji točki, zgodnjega odločanja in sposobnosti usmerjanja voleja in smeša.
Ko sta si trener in igralec odgovorila na ta vprašanja, potem morata določiti prioritete in postaviti temeljne cilje na teniškem področju. Torej vsebine (udarce, igralne situacije in taktične namere), ki bodo predstavljale okostje igralčeve igre. Poleg tega morata določiti tiste vsebine, ki se smiselno dopolnjujejo tako z vidika pomebnosti vsebine in same intenzivnosti vaje. To pomeni, da bo tiste najpomebnejše vsebine imel igralec na programu vsak dan, tiste manj pomembne dvakrat ali trikrat na teden. Naporne in zelo intetnzivne vaje bodo na treningu v kombinaciji z manj obremenjujočimi.
Sam tedenski program treningov je potrebno tudi prilagoditi tekmovalnemu načrtu, tako da bodo tedni bolj oddaljeni od tekmovanj usmerjeni k razvoju igre, tedni pred tekmovanji pa uporabi razvitega v tekmah oziroma sparingih.
Nasvet št. 2: Doseganje in spremljanje postavljenih ciljev
Ko smo postavili temeljne cilje na teniškem področju morata igralec in predvsem trener določiti kako bosta spremljala postavljene cilje.
Že v uvodu sem omenil odprtost tenisa, to je potrebno upoštavati na vsakem teniškem treningu. Elementi odprte motorične sheme so: zaznava žoge, taktična odločitev, tehnična izvedba udarca in povratna informacija o učinku udarcu. Zato mora trener pri zasnovi teniškega treninga upoštaviti naslednja izhodišča: variabilnost (to pomeni, da se pogoji, tarče, zahteve, naloge stalno spreminjajo), postopnost (to pomeni, prehod iz bolj neigralnih, zaprtih v bolj igralne odprte pogoje) in individualnost (to pomeni, da so cilji prilagojeni igralcu).
Da je to pomembmo so pokazale tudi raziskave. Naj eno od njih na hitro opišem. Dve skupini igralcev sta kot test začetnega stanja uporabili igranje forhenda po diagonali v označeno tarčo. Zapisali so rezultate za vsakega igralca, nato pa sta obe skupini tri tedne trenirali po dveh različnih programih. Prva je trenirala samo situacijo na testu, to pomeni forhend diagonalo. Druga skupina je trenirala forhend v različnih smereh, kratka in dolga diagonala, paralela, dolga žoga v sredino. Po treh tedni so test ponovili. In kakšni so bili rezultati? Katera skupina je bila boljša? Mogoče za koga presenetljivo, vendar boljša je bila druga skupina, tista, ki je igrala forhend v različnih smereh, kar očitno pomeni, da široko in variabilno zasnovan teniški trening, igralcu omogoča kvalitetnejše prilagajanje na različne situacije.
Zato morajo biti cilji za posameznega igralca čim bolj konkretni in vezani na tisto kar igralec trenira. Naj navedem nekaj primerov takšnih ciljev: odstotek točk, kjer je igralec aktiven in vodi igro, odstotek uspešnih in pravočasnih vstopov v igrišče, ko igralec dobi kratko žogo, odstotek napadalnih udarcev odigranih v najvišji točki, odstotek akcij, ko igralec prevzame pobudo z forhendom na zadnji črti, odstotek uspešnih prvih servisov, odstotek točk dobljnih na svoj servis, odstotek uspešnih reternov, ko igralec vzpostavi ravnotežje v igri in še bi lahko našteval.
Postavljene cilje bosta spremljala na sparingih oziroma pripravljalnih tekmah. Poleg ciljev je pomembno, da določite čas v katerem želite cilje doseči in raven izpolnitve cilja.
Nasvet št. 3: Analiza teniškega dvoboja v luči postavljenih ciljev
Jasno je, da če kot trener zares želiš vedeti kaj boš z igralcem počel na teniškem treningu, potem moraš z njim na turnir. Osebno lahko rečem, da se tega držim kolikor mi dopuščajo tudi druge obveznosti. Za primer lahko zapišem, da sem leta 2007 na turnirjih preživel 16 tednov.
Obisk turnirjev in ogled igralčevih tekem je osnova trenerskega dela. Pa vendar tudi samo ogled ni dovolj, potrebno je tudi korektno opraviti delo, kar pomeni, igralca v taktičnem in psihološkem smislu pripraviti na tekmo, spremljati tekmo in z igralcem narediti analizo tekme. Tu pa vsaj pri nas nastopi problem, saj smo slovenski trenerji očitno najbolj inteligentni med vsemi. Naši trenerji si lahko natančno zapomnijo tudi potek dvoinpolurnega dvoboja, v katerem je bilo odigranih 352 točk.
Dejstvo je, da naši trenerji, razen nekaj redkih izjem, o poteku tekme nič ne napišejo. Zapomnijo si samo nekaj ključnih trenutkov v stilu, tam si imel 40:15 na svoj servis pa tega nisi izkoristil, tam si imel »zicer« pa si šel preveč na črto ali pa ta najbolj pozitivna, ki je igralcu zanesljivo v pomoč, v drugem setu si naredil kar devet dvojnih napak...
Jaz očitno ne sodim med najbolj inteligentne, saj si cele tekme ne morem zapolniti, zato sem si oblikoval formular za spremljanje teniškega dvoboja in, ki je v pomoč meni in po tekmi tudi igralcu. Igralec dobi kar nekaj objektivnih podatkov o tem kaj je počel v času dvoboja. Konec koncev je to njegov izdelek. Poleg tega pa lahko igralec statistične podatke o tekmah primerja med seboj in najde razloge za uspeh ali neuspeh.
Dobljeni podatki pa so tesno povezani s cilji na katerih delamo na treningu in so najbolj učinkovit način kako povečati igralčevo samozaupanje. In ne v smilsu, danes si pa naredil preveč napak z bekendom, ampak v smislu, danes si izpolnil cilj: odstotek tvojega prvega servisa je bil 63%, v 89% točk si igral v ravnotežju ali pa si vodil igro in število pozitivnih psiholoških reakcij je bilo večje kot število negativnih.
To bi bili trije nasveti kako narediti teniški trening zanimiv, učinkovit, kjer bo igralec akitvno vključen v načrtovanje, izvedbo in analizo treninga in kjer ne bo nepotrebnega balasta, kot je mehansko piljenje udarcev, drgnenje diagonal do nezavesti in kontrole levega mezinčka pri forhendu.
Pomembno pa je, da bomo na ta način razvijali tudi igralčevo osebnost in samozaupanje ter ne samo njegovega forhenda in bekenda. V vrhunskem tenisu ne tekmujejo tenisači ampak vrhunske osebnosti z ogromno samozaupanja in športniki s pravimi vrednotami.