17. 03. 2007
Tenis sodi med športe, ki jih ljudje radi gledajo, čeprav pri nas to ne velja vedno. Na mnogih tekmovanjih se finalne dvoboje ogledajo le mama, oče, mogoče trener, pes in sodnik. Za majhno število gledalcev pa ni kriva nizka raven tenisa, pač pa druge stvari (čas dvoboja, obveščanje, navade, visoka zahtevnost gledalcev...). Vendar to ni glavni namen tokratnega pisanja.
Tema je povezana s spremljanjem igralcev na tekmovanjih. Moje mnenje je, da je tudi to, pri nas problematično področje. Predvsem z vidika, koliko se igralce spremlja, kdo jih spremlja in kaj ti spremljevalci počnejo.
Najprej pa k vprašanju kdo naj spremlja igralce na tekmovanjih. Odgovor je odvisen od starosti in zrelosti igralca. Najmlajše naj spremljajo tako starši kot trener. Najmlajši potrebujejo oporo v starših, ki jih tudi najbolje poznajo, trener pa mora biti tam zaradi obojih. Vzgajati mora tako igralca kot starše.
Starejše igralce, kar pomeni, 12 in več let, pa naj pogosteje spremljajo trenerji in redkeje starši. Eden od dogoročnih ciljev mora pravgotovo biti tudi vedno večja samostojnost igralca. Do te pa ne bo prišlo, če igralcu vedno nekdo stoji za hrbtom. Pri tem je pomembno tudi to, kdo vse pride na ogled tekme. Pri nas se pogosto dogaja, da bolj kot je pomembna tekma, širši krog „žlahte” je potrebno povabiti na ogled. To pomeni, da na finale poleg babic in dedkov, pridejo še tete in strici iz tretjega kolena, pa mrzli bratranci in sosedje. S tem bomo zanesljivo ustvarili pogoje, da se bo mlad igralec začel ukvarjati s stvarmi, ki s teniško tekmo nimajo nobene zveze.
Mimogrede naj omenim, da je psihično trdni Roger Federer, med letošnjih Grand Slamom v Avstraliji, poslal očeta in mamo na potovanje na Novo Zelandijo. Najbrž se je tudi sam želel osredotočiti predvsem na tenis.
Naj zaključim. Igralce naj na začetku tekmovalne kariere spremljajo tako starši kot trener, kasneje pa predvsem trenerji.
Odgovor na vprašanje kdaj naj igralce spremljamo, je nekoliko krajši. Vedno. Sprejemljivo je še, skoraj vedno. Če trener ne spremlja igralca med tekmovalno situacijo, potem nima nobenih informacij, kaj se z njim dogaja in kako lahko načrtuje trening v prihodnje. Dejstvo je, da naši trenerji v povprečju premalo obiskujejo turnirje, zato tudi izpuščajo tisti pomemben trenutke, ko je možno videti in vplivata na igralca pri „delu” samem.
Zakaj naj bi igralce spremljali na tekmovanih? Odgovorov je več:
Verjetno bi lahko dodali še kakšen odgovor, pa vendar naj kolumno zaključimo z mislijo odbojkarskega „guruja”, ki pravi nekako takole: „Tekma je praznik, zato se moramo za tekmo pražnje obleči”.