05. 05. 2025
Pred štirimi leti, točneje 19.3.2022, sem napisal kolumno z naslovom »Vodenje ekip za začetnike«. Vsebina se mi zdi še vedno aktualna in zanimiva, ampak je ne bom ponavljal. Kogar zanima, naj si jo prebere. Uporabil bom samo uvod, ki gre nekako takole. Tenis je kot individualni šport, zelo zanimiv tudi, ko tekmujejo ekipe. Vsi vemo, da imata Davisov pokal in pokal BJK eno najdaljših tradicij med vsemi športi.
V takratni kolumni sem predstavil kratico, ki teniškim trenerjem omogoča, da si lažje zapomnijo pomembne dejavnike pri vodenju ekip, in se preprosto imenuje C.O.A.C.H ter pomeni:
Communication (komunikacija),
Organisation (organizacija),
Assocation (povezanost),
Competitivness (tekmovalnost),
Holistic approach (celostna obravnava).
Posameznih pojmov ne bom ponovno razlagal. Kot sem že zapisal, svetujem, da če vsa tematika zanima, preberete kolumno.
Začel bom s svojo lastno izkušnjo z vodenjem ekip. S katero sem se po sili razmer srečal ali bolje rečeno začel spopadati novembra 1992, ko je nepričakovano odstopil direktor moških teniških reprezentanc Drago Kvas. Tako smo v novembru in decembru v času koncev tedna v velenjski teniški dvorani izvedli tri priprave in potem 9. do 13.12.1992, nastopili na prvem uradnem nastopu Slovenije v ekipnih teniških tekmovanjih. V ekipi so takrat nastopili: Iztok Božič, Marko Por, Blaž Trupej, Jaka Božič in Borut Urh. Priprave in tudi nastop na tekmovanju sem vodil sam. Največja opora mi je bil pri tem Blaž Trupej, ki je prevzel nekakšno vlogo svetovalca in vodje ekipe. V času tekmovanja v Velenju (pa tudi kasneje) pa je s klopi za pravo navijaško vzdušje poskrbel Andrej Jeras - Jerči. V prvih dveh dvobojih smo premagali Estonijo in Izrael in potem v zadnjem dvoboju še Hrvaško, kjer je Marko Por najprej premagal Igorja Šarića, Iztok Božič pa nato še Gorana Prpić. Slovenije je skupaj s Hrvaško zasedla prvo mesto. To je bil slovenski krst v ekipnem moškem tenisu.
Tudi na prvo tekmovanje za Davisov pokal smo leta 1993 v Zambijo odšli samo igralci in kapetan ter z osvojenim drugim mestom napredovali v 2. evroafriško skupino. V letu 1994 smo maja v Mariboru premagali Grčijo, julija v Domžalah Finsko. Za ta dvoboj je TZS prvič odobrila tudi pomočnika oziroma trenerja. To vlogo je takrat odlično opravil slovaški teniški trener Milan Martinec, ki je bil tudi trener Boruta Urha. V tretjem krogu smo zopet odšli na gostovanje v Gano, kjer je na pot odšla samo ekipa igralcev v sestavi Iztok Božič, Blaž Trupej, Borut Urh in Jaka Božič ter kapetan. Zopet brez pomočnika in trenerja. Spremljal nas je le sekretar zveze Fredi Reicher. Tako se je vse začelo. Brez veliko znanja, z še manj izkušnjami, ampak z veliko željo, da izkoristimo priložnost, ki nam je bila ponujena.
Kaj smo se v teh treh desetletjih naučili pa je treba pogledati z vidika razvoja športne in drugih strok. Lani novembra sem na svetovni trenerski konferenci poslušal predavanje Tathiane Garbin, ki je kapetanka italijanske ekipe za BJK. V svojem predavanju je izpostavila mnogo pomembnih stvari, ki so povezane z vodenjem ekip.
Zapisal sem si naslednje: 1) Teniška zveza oziroma ekipa morata imeti vizijo razvoja, saj ne gre za eno tekmo, pač pa za nastope v daljšem obdobju v prihodnosti. 2) Ekipa je najbolj pomemben del, ki ga je treba zgraditi in razvijati ter se učiti na izkušnjah. 3) Povezati je treba več sistemov: usposabljanje trenerjev in strokovnjakov ekipe, dolgoročni razvoj teniških igralcev in igralk ter vse to prenašati v prakso na vseh tekmovanjih, ne le ekipnih. Postaviti je treba sistem pravil, odgovornosti in zadolžitev.
Pri graditvi ekipe je poudarila način komunikacije, kjer beseda “JAZ” ne obstaja, ampak samo ena beseda “MI”. V ekipi imajo vsi pomembno in enakopravno, ne pa enakovredno vlogo. To velja tako za kapetana, direktorja, trenerje (teniške, kondicijske), podatkovne analitike, zdravnika, fizioterapevte, maserje, sparinge, napenjalce, in drugo podporno osebje. Vsi morajo verjeti v uspeh, skupaj živeti, dihati, jesti, se družiti, trenirati, se sproščati, navijati, se vračati po porazih ter slaviti ob zmagah.
Ker se kratica COACH začne s komunikacijo, bi na tem mestu delil še izkušnjo Leona Smitha, ki sem ga poslušal leta 2016, kjer sem tudi sam predaval. Prestavil je svojo izkušnjo, ki jo je imel s svetovanjem na klopi, ko je igral Andy Murray, ki je znan po svojih negativnih in ciničnih izjavah med dvoboji. Pogosto so te izjave namenjene tudi trenerjem. Leon se je pred prvim dvobojem sestal s tremi športnimi psihologi, ki so mu pomagali oblikovati nasvete in način komunikacije z Andyjem v času dvoboja. Naredili so strategijo za vse možne rezultatske in igralne situacije. Kaj narediti, če Andy dobi prvi niz in izgubi igro na svoj servis, kako komunicirati, če izgubi prvi niz, kako mu svetovati v času podaljšane igre, kako ga spodbujati, če vodi ali če izgublja. Skratka, pripravili so vsebinske nasvet, način govora, položaj telesa, obrazno mimiko in drugo.
Ko sem se po našem zadnjem nastopu v pokalu BJK pogovarjal z nekaterimi teniškimi trenerji, igralci in igralkami ter teniškimi navdušenci, sem pri mnogih zasledil občutek, da bi se lahko dvoboj končal drugače. Kako drugače vedo samo tisti, ki so bili tokrat del naše slovenske ženske teniške ekipe.
Čestitam celotni ekipi BJK!