Žiga

Sodobne tehnologije so v večini primerov res koristne. Z zanimanjem sem si za nazaj na platformi ogledal nekaj tekem Žige Šeška na odprtem prvenstvu Avstralije. Predvsem finale. Raven igre je bila zelo visoka in kaže na zelo vsestranskega igralca, ki navdušuje tako z igro, obnašanjem ter prisotnostjo na igrišču. Zelo očiten in viden je napredek v igri, od nastopa na olimpijskih igrah mladih pred 3 leti v Mariboru, kjer sem Žigo nazadnje gledal. Tam sta skupaj s Svitom Suljičem nastopila v obeh polfinalih in že takrat opozorila na visok teniški potencial.

Cilj kolumne ni ponavljati vseh pozitivnih ocen, komentarjev in pohval, ki so spremljali zgodovinski uspeh mladega Žige Šeška, ampak opozoriti na možne pasti nadaljnjega razvoja. V medijih se je že pojavilo pomembno vprašanje, ki se nanaša na TZS. In sicer se glasi: »Ali bo ob tem uspehu teniška zveza znala ujeti val teniškega navdušenja in prepoznala pomen uspeha ter velik vpliv na prepoznavnost športa pri mladih.« Še boljše vprašanje bi bilo naslednje: »Kako bo TZS konkretno pomagala Žigi, da bo mladinske dosežke nadgradil tudi v članski konkurenci.«

Najprej si oglejmo, kakšne so naše izkušnje s prehodom teniških igralcev in igralk iz mladinske v člansko konkurenco. Ali imamo sistemsko rešitev, kako pomagati mladim teniškim igralcem in igralkam, ki so bili mednarodno izjemno uspešni v mladinski kategoriji.

Ko takole brskam po spominu, je tisto, kar še najbolj spominja na sistemski pristop, financiranje iz leta 2008, kjer smo na osnovi napredka na WTA in ATP jakostni lestvici ocenjevali teniške igralce in igralke. Način financiranja je bil usmerjen v vrhunski tenis oziroma predvsem v mlade »entry professionals« igralce in igralke. Dvakrat na leto smo ocenili jakost športnikov, jo ovrednotili, določili točke in vrednost točke ter potem določili znesek finančne pomoči. Ideja ni zaživela, prvič zaradi svetovne finančne krize in drugič, ker je bila preveč administrativna in ni upoštevala posebnosti razvojne poti, ki je pri vsakem športniku specifična. Trenutni bankomatni pristop tudi ni prava rešitev, ker bi, če bi res upoštevali višino dosežkov, najbrž Žiga moral dobiti večino vseh finančnih sredstev.

Ali obstaja kakšna dobra praksa iz preteklosti, ki bi jo lahko uporabili tudi pri Žigi. Obstaja zelo dober primer, in sicer delovanje teniškega kluba oziroma centra TK Triglav Kranj, kjer so se takrat združili Blaž Kavčič, Grega Žemlja, Blaž Jarc, Nejc Podkrajšek in še nekateri drugi. Rezultat tega združevanje je bil najprej Blažev vstop med 100 na svetu, ki mu je sledil tudi preboj Grege. Ideje in projekta Andreja Polenca od takrat ni nihče poskušal ponoviti, niti v istem klubu ne. Ali je možno to dobro prakso uporabiti tudi v tem primeru. Žal ne, ker tako Žiga, kot tudi Svit Suljič ter Luka Talan Lopatič trenirajo v tujini, kjer imajo vsak svoje strokovne ekipe in pogoje za treniranje. Združevanje v tem primeru, razen v okviru reprezentančnih priprav ekipe za Davisov pokal, tako ne pride v poštev.

Ali sploh obstaja možnost, kako TZS sploh pomaga takšnim teniškim igralcem, ki so uspešni v svetovnem tenisu. Ker TZS programa za takšne teniške igralce in igralke nima, niti v strokovnem, organizacijskem in finančnem smislu, lahko posredno le pomaga pri vključevanju v projekte ITF. ITF že desetletja organizira tako imenovane potovalne ekipe za nadarjene teniške igralce in igralke iz manj razvitih držav, ki nimajo svojih razvojnih programov. V potovalne ekipe so bili v preteklosti že vključeni nekateri teniški igralci (Aljaž Bedene, Bor Artnak) in igralka (Živa Falkner).

Sicer pa lahko projekt Žige Šeška označimo kot klasičen družinski projekt. V času tekmovanj v okviru Tennis Europe je veliko k razvoju prispeval teniški klub Litija, predvsem pri ceni kakovostnih pokritih teniških igrišč v času zime, V okviru tega delovanja sta svoj posel odlično opravila Denis Bovhan in Nik Razboršek. Nekaj je prispeval oče Dejan, ki je tudi teniški trener ter je opravil kar nekaj treningov. V zadnjih letih, ko je Žiga nastopal na ITF tekmovanjih, je večino stroškov pokrila družina. Samo šestmesečni angažma v akademiji Piatti je stal 36 tisoč evrov. Program ni vključeval spremljave na turnirjih. Na lanskoletni italijanski seriji tekmovanj, ko je Žiga dosegel nekaj odmevnih rezultatov, je teniškega igralca na tekmovanjih spremljal oče. Torej je takole čez palec, sezona teniškega igralca v zadnjem letu stala blizu 100 tisoč evrov. In na tem mestu se postavlja vprašanje primernosti, da se ljudje s teniške zveze »slikajo« ob uspehih mladega teniškega igralca, za katere niso prispevali skoraj nič.

To, da razvoj naših mladih teniških igralcev poteka v tujini, ni garancija, da bodo uspeli lažje ali hitreje, saj gre v prvi vrsti za posel in ne vlaganje v naše teniške igralce ali altruizem. Na koncu je vse odvisno od motiva ter kakovosti tujih teniških in kondicijskih trenerjev. Najbrž tudi kakovost treningov v tujini ni bistveno višja, kot je bila pri Denisu ali Niku. Vsekakor pa obstaja razlika v tem, kdo stoji na drugi strani mreže. Kar pomeni, da je Žiga lahko v tujini treniral tudi z najboljšimi igralci na svetu, ki so mu pomagali dvigniti samozaupanje do ravni osvajanja mladinskega Grand Slama. V Žigovem primeru je zelo dobra novica tudi ta, da agent Ugo Colombini ve, kaj počne.

Ena od poti, kjer bi lahko TZS pomagala, je odpiranje vrat do potencialnih mecenov, ki bi lahko podrli ne le Žige, ampak tudi Svita ter ostale nadarjene in uspešne teniške igralce in igralke. Zakaj ne bi premožni Slovenci vložili v slovenski tenis? Zakaj ne bi Ivo Boscarol, Joc Pečečnik ali Dušan Šešok, podprli tudi naše mlade športnike.

Druga pot, ki je bistveno bolj realna in izvedljiva, zahteva pa nekaj razmišljanja, organizacije in usmerjanja, pa je projekt povezovanje v slovenskem tenisu. Na letošnjih evropskih ekipnih tekmovanjih je z uvrstitvijo v finale kvalifikacij Winter pokala, zelo pozitivno presenetila ekipa fantov do 16 let. Zopet imamo skupino teniških igralcev, ki ima ponovno, kot že nekatere prej, mednarodni potencial. To je dobra priložnost za tiste, ki so odgovorni za slovenski tekmovalni tenis, da razmislijo, organizirajo in usmerjajo projekt, v katerem bo skupina omenjenih mladih nadarjenih teniških igralcev v naslednjih dveh letih naredila preboj med 200 najboljših igralcev na ITF jakostni lestvici. S tem si bodo zagotovili dobro izhodišče, da se približajo dosežku Žiga Šeška. In to brez finančnega vložka, ki si ga slovenska teniška družina ne more privoščiti. V tem primeru bo slikanje ob morebitnih uspehih, tudi upravičeno.